Izgubljeni raj prazgodovine
Številni antropologi in avtorji kot sta Riane Eisler in Terence McKenna so mnenja, da ljudje v prazgodovini niso živeli divjaškega, kratkega in krutega življenja, polnega bolezni in strahu pred neznano naravo, kot so nas skušali prepričati številni antropologi in zgodovinarji 19. in 20. stoletja, temveč ravno nasprotno.
Življenje v prazgodovinskem času naj ne bi bilo strašljivo, temveč naj bi predstavljalo raj na zemlji, čas, ko je človeštvo živelo v globoki harmoniji z naravo ter polno veselja do življenja, v družbeni ureditvi, ki je temeljila na enakopravnosti vseh članov in vrednotah kot so mir, medsebojna skrb in čaščenje matere Boginje.
Osrednje mesto duhovnosti tistega časa so predstavljali ekstatični zemeljski obredi prehoda, v katerih so posamezniki in skupnost doživljali stapljanje osebnih meja, prihajali v stik z duhovi narave, predniki ter duhom Zemlje in Boginje .
To več deset tisoč let dolgo obdobje, se je končalo med leti 5.000-3.000 pr.n.št. (v t.i. »obdobju osi« ali »Axis Age«), in sicer kot posledica dveh dogodkov; razvojem kmetijstva in presežkov hrane, kar je vodilo v oblikovanje prvih mest in hierarhične ureditve družbe, ter hkrati z vdorom indoevropskih plemen iz osrednje Azije na območja Sredozemlja, Bližnjega vzhoda in južnih delov Azije.
Ta indoevropska plemena, so v času nekaj tisočletij izbrisala stare zemeljske religije in jih nadomestile z novimi oblikami verovanj ter dominantnimi, nasilnimi oblikami družbene organizacije, na podlagi katerih so se kasneje razvile številne nove religije, ki jih poznamo danes. Preživele žepe starodavnih zemeljskih religij ter čaščenje narave in Boginje je v nadaljnjih stoletjih v Evropi (nekoliko kasneje še v obeh Amerikah in Avstraliji) zatrlo krščanstvo, v Aziji pa razvoj budizma in hinduizma.
Zgodovina in njene religije
Sledilo je kar zgodovinarji imenujejo »pisna zgodovina«, obdobje po letu 3.000 pr.n.št., ki v svojih nezavednih globinah nosi globoko žalost nad izgubljenim rajem, zaradi katerega kot družba še danes lahko občutimo globoko odtujenost, tako od sebe kot od naravnega sveta okoli nas.
Tudi večina religij, ki so nastale v tem obdobju nosi v svojem središču to osamljenost in odtujenost, saj se niso razvile iz globokega doživljanja in odnosa z zemljo, kot je bilo to značilno za prazgodovinska zemeljska verovanja, ki so bila osrediščena okrog čaščenja Boginje, temveč so nastale v času »izgona iz raja«, življenja v puščavi in kot posledica travmatičnih družbenih sprememb, prehoda iz komplementarnih in pacifističnih v dominantne in agresivne oblike družbene organizacije.
Kristus, Muhamed in Buda, so bili mistiki, preroki in največji duhovni učitelji tistega časa, ki so med človeštvo prinesli številne nove transcendentalne resnice; o temeljni Božji naravi Ljubezni, o izjemni pomembnosti sočutja, o enosti med človekom in Bogom ter nauk o temeljni praznini Sveta.
Religije, ki so se kasneje razvile na podlagi teh naukov, so njihovo sporočilo pogosto izkrivile in zlorabile v svojo korist, a originalni uvidi prerokov tega časa ostajajo resnični in predstavljajo korake, ki so bili in so še vedno nujno potrebni za nadaljni duhovni razvoj človeštva.
Del teh naukov, kot npr. Kristusovo poudarjanje enakosti med vsemi ljudmi ter enakopravnost moških in žensk, je bil v tistem času radikalen in bolj podoben starodavnim zemeljskim kot pa novim religijam.
Vseeno pa je pomembno razumeti, da so zaradi časa in okolja v katerem so ti učitelji živeli, številni njihovi nauki opredeljevali življenje na zemlji kot padli svet, dolino solz, iluzijo (»majo«) ali neskončni krog rojstev, smrti in trpljenja (»samsaro«) in so zaradi tega poudarjali preseganje telesnosti in odrešitev v tistem drugem svetu, svetu transcendentalnega duha, v nebesih ali izvorni Praznini (nirvani).
Ta del učenj in doživljanj je diametralno nasproten temu, kar so učile in živele stare zemeljske duhovne poti, ki so vodile navzdol, v skrivnosti Zemlje, telesnosti, globokega nezavednega in k čaščenju Boginje in vsega njenega stvarstva. V srčiki teh religij ni bilo trpljenja, temveč radost, sreča, čaščenje in ekstatičnost nad življenjem.
Pomemben razlog zakaj je bila ta ekstatičnost tako prisotna in živa je v dejstvu, da je takšna duhovnost temeljila na živi izkušnji, transu, šamanskemu potovanju, v katerega so člani skupnosti vstopali prek plesa, bobnjanja, postenja, spolnih odnosov ali zaužitjem psihedeličnih zakramentov in zaradi česar je vsak član družbe bil zmožen se zliti v ekstatično eno z ostalimi pripadniki družbe, z naravo in z Boginjo, ter se v stanju takšne zamaknjenosti ne le sporazumeval z duhom živali, rastlin in predniki, temveč doživljal največjo ekstazo nad samim dejstvom, da živi in je del življenja.
V novih religijah ne le, da so bile te ekstatične izkušnje prepovedane, bile so pogosto nasilno zatrte in radikalno preganjane in so tako v svojih perverznih manifestacijah našle vrh v katoliški sekti Puritancev, ki so preganjali vsakršno obliko ekstatičnosti ali veselja. Posledice teh preganjanj in prepovedi lahko čutimo še danes, saj je večina psihedeličnih rastlin, ki vodijo direktno v ekstatično izkušnjo še vedno zakonsko prepovedanih.
Kriza modernega časa
Danes, 2000 let po tem, ko so se nove religije krščanstva, islama, budizma in hinduizma temeljito utrdile in na podlagi katerih je zrasla moderna družba, je jasno da ne nove religije, ne moderni tehnološki napredek nista zadovoljila našega najglobljega hrepenenja, niti odpravila naraščajoče globalne krize in moralnega razkroja človeštva.
Številni glasovi tako poudarjajo, da lahko globalne in družbene probleme s katerimi se soočamo rešimo le tako, da se kot posamezniki in družba usmerimo nazaj navznoter, v globine naše duševnosti in se predamo globoki notranji psihospiritualni preobrazbi. Le tako, z notranjo revolucijo in preobrazbo v naših globinah naj bi dosegli trajno zunanjo revolucijo, kjer bomo znali živeti en z drugim in s samim seboj v miru in ljubezni.
Smer, ki naj bi jo ubrali, ko se enkrat usmerimo v svoje globine pa ni gotova, saj večina duhovnih in psiho-spiritualnih praks v svojem načinu razmišljanja sledi le eni smeri – poti navzgor k brezobličnemu Duhu oziroma transcendenci ali pa navzdol k Zemlji.
Številčnejše so tiste poti, ki vodijo navzgor k Duhu in učijo, da moramo preseči svoj omejeni jaz (ego), spoznati temeljno povezanost z vsem življenjem in našo pravo naravo, ki je brezoblični Duh. To spoznanje enosti in povezanosti naj bi nato vodilo v globoko sočutje do vseh ostalih bitij in k preobrazbi človeške družbe.
Družbena zabloda izključno v duha usmerjenih religij
Problem te poti je v tem, da v nasprotju z zemeljskimi religijami, ki so temeljile na čaščenju Zemlje, Boginje in telesnosti, nove religije v svoji srčiki še vedno nosijo verovanje, da je življenje na Zemlji polno trpljenja in minljivosti in ga zato interpretirajo kot padli svet, iluzijo oz. dolino solz, ki jo je potrebno preseči, zapustiti in se zliti nazaj v Duha.
Nadaljnji problem je v tem, da večina teh religij nosi v sebi osrednji mit o linearnem poteku časa, na koncu katerega nas čaka »konec sveta« (2 Peter 3:10). Družba in pot, ki nosi v temelju svojega nezavednega takšen mit, zagotovo ne more živeti polno življenje, niti ji v končnem smislu ne more biti resnično mar do življenja na Zemlji, saj kot naj bi razodel sam Bog, vse poti vodijo v uničenje le te.
Nevarnost te ideologije je lahko tudi ta, da ljudje vidijo rešitev obstoječih svetovnih kriz v tem, da je najprej potrebno vsesplošno uničenje in šele nato bo situaciji lahko sledil nov preporod – nova Zemlja.
Tako kot številne druge teme v Bibliji in drugih svet knjigah, tudi ta temelji na globoki resnici notranje duševne psiho-spiritualne preobrazbe posameznika, kjer je za preporod osebnega jaza zahtevana smrt in preporod ega. Vendar postane ta notranja resnica izredno nevarna, kadar jo projeciramo iz notranjega doživljanja psihe, kjer je njeno pravo mesto, na zunanji svet.
Človeštvo zagotovo potrebuje preobrazbo, vendar notranjega sveta in kolektivnega nezavednega, kjer se mora zgoditi uničenje starega pogleda na svet in ne zunanje uničenje žive narave in Zemlje. Uničenje na zunaj namreč nikoli ne pripelje do prepotrebne notranje preobrazbe.
Osebna zabloda izključno v duha usmerjenih religij
Ljudje, ki hodijo po tej poti zato pogosto zavračajo telesnost, “negativna” čustva ali potrebo po odnosih in udejstvovanju in soočenju z izzivi življenja na zemlji. Nekateri psihologi imajo za skrajno obliko tega ravnanja celo poseben izraz – “duhovno preseganje” (“spiritual bypass”). Skrajni primeri iskalcev na tej poti so ljudje, ki se umaknejo v samoto samostanov ali gora, kjer nato posvetijo svoja življenja iskanju transcendentalnega duha.
Če je iskanje teh iskalcev resnično temeljito in če resnično dosežejo transcendentalnega izvornega Duha, pa spoznajo zanimiv paradoks – in sicer da vse materialno Stvarstvo izvira iz tega Duha, ki ga namenoma ustvarja, vzdržuje in prenavlja.
Da je torej ta materialni svet del smiselne, druge polovice Božjega Duha, ki je nujno potrebna za njegovo samospoznavanje, razumevanje in izražanje neskončne kreativnosti in ljubezni, ki v čistem Duhu enostavno ni možno.
Ta duhovna pot tako vseeno ni zaman, saj spoznanje tega kreativnega uvida vodi v veliko bolj izpopolnjujoče življenje na Zemlji, kjer posameznik ni več obremenjen s strahom pred minljivostjo, trpljenjem, odtujenostjo in iskanjem smisla. Dosegel je globoko razumevanje prave narave stvarstva, zato je lahko sproščen in uživa mirno življenje v vsakem trenutku in pri tem sprejema vse kar mu življenje prinaša z milostjo in veseljem.
“Svetnik je posvetil svoje življenje iskanju Boga,
Ko je končno našel njegovo bivališče je odkril, da je prazno,
Bog je odšel in pustil sporočilo,
Da se je doma dolgočasil, zato je šel ven in postal Svet,
Svetnik se je nemudoma vrnil na Zemljo in tu našel Boga v vsem in vsakomur.”
– Marko Vide
Nova duhovnost takšnega “razsvetljenega” posameznika, tedaj ne izloča ničesar več – ne veselja, ne telesnosti, ne spolnosti, ne družine, ne takšne ali drugačne hrane ali pijače, obleke ali dejavnosti, ki so domnevno »neduhovne«, temveč v radosti sprejema vse kar človeško in zemeljsko življenje prinašata in vsebujeta, saj v vsem in vsakomur doživlja prisotnost Duha in se zaveda, da lahko Božji Duh le prek njega živi ekstatično zemeljsko življenje, po katerem v čistem duhu tako hrepeni. Tak človek je odkril pravo Kristusovo resnico in našel Božje kraljevstvo na Zemlji.
“Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: ‘Glejte, tukaj je’ ali ‘Tam je,’ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.”
Biblija, Lk 17,20-21
Manj kvalitetno in poglobljeno iskanje na polu Duha vodi v nepopolnost, saj posameznik še ni dosegel končnega uvida, da je tudi manifestirano Stvarstvo temeljno pomemben pol Božjega in zato tak iskalec še naprej zavrača zemeljskost in vse lepote, ki jih življenje na zemlji prinaša. Njegov pogled je še vedno omejen s težo življenja in zato išče njegovo preseganje.
Iskanje takšnega človeka je pogosto motivirano z globokim trpljenjem in globokim hrepenenjem srca po spoznanju svoje prave narave in preseganju trpljenja, zato si navkljub želji po pobegu iz sveta, zasluži vse sočutje in razumevanje.
V drugi, tudi nepopolni različici tega istega načina duhovnega iskanja so bolj plitve novodobne (»New Age«) oblike duhovnega življenja, kjer posameznik ravno tako še ni dosegel poglobljene izkustvene resnice življenja in duha, ampak na svet vseeno gleda skozi rožnata očala, kjer zavrača pogled na senčno in težko plat življenja in človeške narave.
Njegovo pogled je plitev, saj ga ni dosegel z globljim uvidom in spoznanjem narave stvarstva, ampak z zožanjem svojega pogleda na izključno pozitivne aspekte življenja na Zemlji in z vztrajnim zanikanjem in potlačitvijo »temnih« aspektov in čustev.
“Skozi telo in dušo sem spoznal, da je potrebno, da grešim, da potrebujem slo, lastnino, izkustvo obupa, da se naučim, da se jim ne upiram, temveč da se prek njih naučim ljubiti svet, in da ga ni več ne primerjam z nekakšno imaginarno vizijo popolnosti, temveč, da ga sprejemam takšnega kot je, in da sem srečen, da mu lahko pripadam.”
~ Hermann Hesse, Siddharta
Duhovni iskalec, ki pa je dosegel končni cilj in se vrnil v svet Stvarstva, ne zanika teže teme, zlorab, trpljenja, obupa in žalosti, ki so prisotne na Zemlji, temveč jih vidi v novi transcendentalni resnici. Ker ne zanika njihove prisotnosti, tudi ne ostaja na njihovem robu, temveč živi sredi bojišča življenja in pogosto posveti svoje življenje dvigu zavesti, pomoči in širjenju ljubezni, skratka deli sebe, kjer vidi da je to potrebno.
Pot k duhu je tako lahko izredno koristna in služi transformaciji človeštva, temveč le če je dosežena v celoti in se nato usmeri nazaj k Zemlji. Brez tega najglobljega uvida in vrnitve, je ta pot nepopolna in škodljiva, saj vodi v umik iz življenja.
Pot v Zemljo usmerjene duhovnosti
Ker pa smo ljudje ne le duhovna temveč predvsem zemeljska bitja in ker naš svet ni le svet duha, temveč predvsem svet Zemlje, je nujno da za svoj celovit razvoj naše duhovno potovanje ne usmerimo le k nebu, temveč hkrati ali predvsem tudi navzdol, v temo, podzemlje, v globine in skrivnosti individualizirane osebne duše, telesnosti, Zemlje in predvsem k čaščenju življenja, v vseh njegovih oblikah.
Ta druga pot temelji na starejših zemeljskih verovanjih, iz arhaičnega obdobja človeške zgodovine, ki časa ne dojema linearno, kot tudi ne vsebuje konca sveta (armagedona), temveč ve in razume, da je življenje na Zemlji dobro in da se vse v naravi in vesolju vrti v neskončnih ciklih rojstva, razvoja, navidezne smrti in ponovnih rojstev. Simboli te resnice v naravi so vseprisotni tako v spremembah letnih časov, ritmu dneva in noči, kot polnenju in praznenju lune.
“Narava je živa in govori. To ni metafora.”
– Terence McKenna.
In če dvig k Duhu zahteva preseganje naše ločenosti in našega ega, spust k Zemlji zahteva utelešenje naše duše in izražanje našega individualnega poslanstva ter ponovno srečanje z živo naravo okoli nas in spoznanjem, da ni mrtva materija, ki nam je dana v upravljanje in izkoriščanje, ampak da resnično živi, govori in čaka, da se povrnemo k njej, predvsem tako da obudimo ekstatične rituale in zemeljske obrede prehoda.
“Izkušnja, v kateri sem postala Velika Mati Boginja, Mati Zemlja, se je nato spremenila in dejansko sem postala planet Zemlja. V meni ni bilo niti kančka dvoma, da sem jaz – Zemlja – živ organizem, inteligentno bitje, ki se trudi razumeti samo sebe in se razviti na višji nivo zavesti…
Minerali so moje kosti, skelet. Biosfera, rastline, živali in ljudje – so moje meso. Znotraj sebe sem doživela pretok vode iz oceanov v oblake in od tam v majhne potočke in iz širokih rek nazaj v morja. Ta sistem je moj krvni obtok, ki deluje kot kroženje, transport hranil in čiščenje. Komunikacija med rastlinami, živalmi in ljudmi, vključno z moderno tehnologijo človeka – so moj živčni sistem.
Najbolj nenavaden del je bilo doživetje ritualov različnih tradicionalnih plemen, ki sem jih doživela kot izredno zdravilna in absolutno vitalnega pomena. Zdaj, ko sem se vrnila v vsakodnevno resničnost, se mi zdi tak način razmišljanja nenavaden, toda v času moje izkušnje je bil izjemno prepričljiv.”
-Udeleženka na delavnici holotropskega dihanja (vir: The Adventure of Self Discovery, S. Grof).
Le prek takšnih ritualov se lahko namreč zbudimo iz transa ločenosti in trpljenja, ter izkustveno doživimo globljo resnico telesa, Zemlje in življenja, ter ob tem doživimo ekstatičnosti nad preprostim dejstvom, da smo in da živimo. Hkrati ta izkušnja lahko postane temelj za resnično motivacijo, da ozavestimo in spremenimo družbo na način, da bo delovala v duhu zaščite skupnosti vseh bitij in mreže življenja katere neodtuljivi del smo.
Soočenje s senco
Pri spustu v podzemlje pa kmalu postane jasno, da se moramo pri tem soočiti tudi s svojo lastno in kolektivno senco, nezavednimi, zavrnjenimi elementi naše duševnosti, ki se vedno znova vračajo v obliki notranjih in zunanjih bitk, nasilja, izkoriščanja, strahov in manipulacij.
Mitologije sveta so polne zgodb junakov in junakinj, ki so se spustili v podzemlje in soočili s svojo senco; Orfeus je odpotoval v podzemni Hades, da je našel in oživel svojo mrtvo nevesto Euridice. Persefono, hči boginje plodnosti, je ugrabil Hades, bog podzemlja (po nekaterih virih, naj bi v podzemlje odšla prostovoljno), Beovulf, se je spustil v močvirje in spopadel s pošastmi, Inanna, se je ravno tako spustila v podzemni svet, da se sooči s svojo temno sestro, boginjo Ereshikigal, ki je nato Inanno ubila in njeno truplo obesila na vhod, dokler je niso oživili in rešili poslanci boginje voda in modrosti – Enki.
Ti miti predstavljajo globoko intuitivno zavedanje, da je spust nujno potreben, če se želimo ozdraviti na najglobljih osebnih in družbenih ravneh, doseči avtentično zrelost in odraslost in izživeti namen naše individualne duše, zaradi katerega smo se utelesili.
Treba je vseeno poudariti, da spust v globine ni isto kot nekontrolirana predaja in izraz vseh potlačenih, temnih in družbeno prepovedanih impulzov iz globin človeške duševnosti in njihovo izživljanje v svetu, kot nas lahko skušajo prepričati mnoge v Duha usmerjene religije. Tudi tako, da osrednja božanstva spusta v temo, kot je recimo Rogati Mož, označijo za hudiča, spust v globine pa za obsedenost ali predajo zlu.
Ne, soočenje s temi silami je nujno potrebno, a z namenom, da se jih spozna, integrira, ukroti, vpreže in nameni za delovanje vsega dobrega. Takšno soočanje je potrebno, če želimo uporabiti njihovo moč za zaščito ranljivih skupin in spremembe, ki so potrebne za izboljšanje našega sveta in če želimo preprečiti, da se ti impulzi manifestirajo nezavedno, kolektivno, v krvavih revolucijah, vojnah in zlorabah vseh vrst.
“Če boš ozavestil to kar je v tebi, bo to kar je tebi tvoja odrešitev. Če ne boš ozavestil tega kar je v tebi, bo to kar je v tebi tvoja poguba.”
– Evangelij po Tomažu
Kadar se tako uspemo spustiti v naše globine in jim dovoliti, da se nas dotaknejo, tudi če pri tem izgubimo vse česar smo se pred tem oklepali ali smatrali za nujno potrebno, se vrnemo globoko preobraženi. Drugi pol, kreativni, manifestirani in Zemeljski del Božjega, namreč ni nič manj skrivnosten kot njegov Duhovni del.
Če se v strahu obrnemo in zbežimo pred njim, se s tem odrečemo ne le utelešenju svojih največjih zemeljskih darov, temveč tudi svoji živosti, življenjski energiji, strasti in ekstatičnosti, ki je potrebna za celovito in izpolnjeno življenje.
Usmeritev le k Zemlji ali tudi k Duhu
Nekateri so mnenja, da je dovolj le dvig k Duhu ali spust v globine življenja in narave, toda celostno življenje od nas zahteva potovanje k obema. Ljudje smo tako kot Božje bitje namreč sestavljeni tako iz Duha kot iz zemeljskega telesa in vsaka duša hrepeni ne le po zlitju z Božanskim transcendentalnim Duhom temveč tudi po spoznanju in izražanju svoje individualne vloge in resnice v svetu.
Isto hrepenenje, ki nas preveva namreč preveva tudi samega Božjega duha. Duhovni uvidi revolucionarnih mistikov in prerokov namreč govorijo o tem, da je Božje bitje v svoji primarni transcendenalni naravi samozavedajoči se neskočni duh, ki živi izven časa in prostora, ki enostavno biva in je popolnoma prazen, a hkrati neskončno poln, »noseč« z vsem kar je obstajalo, bo obstajalo in lahko obstaja, a le v potenciali, nemanifestirani obliki.
Iz želje po deljenju in spoznavanju samega sebe naj bi tako to Božje bitje, v nekem trenutku iz sebe manifestiralo svoj drugi, kreativni pol in prek njega svet Stvarstva, ki vsebuje elemente, ki jih v svoji primarni duhovni obliki nima. Torej stvari kot so gibanje, omejenost prostora in časa, minljivost, ločenost, trdnost, številčnost, raznovrstne oblike življenja, čudesa narave, kompleksnosti in lepote medosebnih odnosov in številne druge elemente, ki pričajo o neverjetni ustvarjalnosti Božjega.
Ta druga kreativna polovica in predvsem njeno manifestirano stvarstvo, sta na prvi pogled in po interpretaciji nekaterih verskih naukov prvemu polu tuja in nasprotna, a globlji mistični uvidi kažejo nasprotno sliko, kjer ne le da stvarstvo ne predstavlja tuji del Božjega, ampak gre za neodtujljivo drugo polovico ene celote.
“Brez njega ne obstajam; brez mene on ostaja nemanifestiran.”
Mirra Alfassa – Mati
Stvarstvo namreč ni le nekaj ustvarjenega in nato ločenega od čistega Duha, stvarstvo je ustvarjeno iz Duha, v Duhu, za Duha in Duh je neodtujljivi del stvarstva, ki ga vsega prežema. Božje se spoznava in poglablja svoje razumevanje samega sebe skozi Stvarstvo, in skozi svoj drugi, aktivni, izražajoči se pol njegove osnovne, nemanifestirane narave.
Hindujska verska besedila, ta dva pola imenujejo Šiva in Šakti. Šiva je nemanifestirani, transcendentalni Duh ali moški aspekt, ki da informacijo, željo in impulz, medtem kot Šakti predstavlja kreativno polovico ali ženski aspekt stvarstva, katerega delovanje nato “rodi” oz. manifestira vse materialno.
Pomembno je dodati, da Božje vsebuje paradokse in da je tako hkrati res, da sta Šiva in Šakti po eni strani le dva obraza enega Bitja, ki presega vso dvojnost in ločenost, po drugi strani pa sta vseeno tudi dva, med seboj ločena in hkrati v Ljubezni združena, živa Bog in Boginja, s svojo lastno naravo, osebnostjo in bitjem in ne le različne osebne lastnosti Enega, kot je razvidno iz sledečega citata;
“Iz bleščeče svetlobe se je dvignila Velika Mati Boginja, ki je izžarevala ljubezen in zaščito vseh vekov. Razprla je svoje roke, se nagnila k meni in me zaobjela s svojo esenco, v kateri sem se počutil popolnoma prerojen in ozdravljen. Kar je bilo videti kot ambrozija – arhetipska esenca mleka in medu se je v neskončni obilnost vlivala vame. Pojava Boginje se je nato počasi raztopila v še močnejšo svetlobo, ki je izžarevala lastno osebnost in neskončno inteligenco. Postalo mi je jasno, da je to kar doživljam stapljanje v Univerzalni Jaz – Brahman.”
– Psihedelična izkušnja Dr. Stanislava Grofa
Čaščenje matere Boginje, ki je bilo tako izrazito v prazgodovini, tako ni predstavljalo le čaščenje Matere Zemlje, temveč tudi čaščenje te višje Matere, Boginje, katere Zemlja je le eden izmed njenih številnih obrazov. V hinduizmu se je ta oblika čaščenja ohranila do danes v t.i. šaktizmu, kjer Šakti predstavlja Mati vesolja in zato ostaja osrednji subjekt verskega čaščenja.
Ta dvojnost, a hkrati enost Božjega, pa je vidna tudi v globljem pomenu izraza, da je Božje bitje ustvarilo človeka po svoji podobi, saj se tudi ljudje delimo na moške in ženske, ki nato v medsebojni združitvi ekstatično ustvarjamo novo življenje, kot pa tudi v tem, da vsak posameznik ne glede na svoj spol, vsebuje tako zemeljsko telo kot tudi transcendentalnega duha.
Poroka Duha in Zemlje, Šive in Šakti
Tako kot smo videli, da sta si dva pola Božjega – Duh in Stvarstvo (oz. njegov kreativni, manifestirajoči se del) po eni strani ločena, po drugi strani pa le dva obraza enega samega bitja, tako sta si tudi človeška pot k Duhu in pot k Zemlji, le na videz ločena, saj gre v resnici za eno pot, ki vodi v celovitost, v najglobljo resnico, kjer navidezna ločenost med njima izgine in vse kar ostane je eno samo Bivanje, Ekstaza, vseobsegajoče se Eno.
Globoko intuitivno dojemanje te resnice lahko vidimo v tantričnih kipcih, kjer se Šiva in Šakti ekstatično zlivata en v drugega, taoističnem simbolu jinga in janga, kjer dve navidez ločeni polovici predstavljata eno celoto in številnih dvojčkih, ki predstavljajo dualnost Boga in Boginje združeno v enost v številnih mitih človeštva, kot so npr. grški Apollo in Artemis, Frejr in Freja v Nordijski mitologiji, Hun-apu and Ixbalanque v Majevski mitologiji, in številni drugi. Tudi stari bogovi vedno nastopajo v paru, npr. v starem Babilonu Anu z Inanno, Zeus s številnimi priležnicami, ipd.
Zanimivo, da le krščanski Bog nima matere, sestre ne ženske spremljevalke. Ta Božja samskost in zavračanje ženskosti lahko razumemo kot poskus potlačitve starodavnih religij Boginje in zemeljskosti, toda navkljub temu vidimo, da je tudi znotraj krščanstva le ta preživela v več oblikah; v čaščenju matere Marije, v nekaterih interpretacijah svete trojice, ki jo ne sestavljajo Oče, Duh in Sin temveč Oče, Mati in Sin/Hči, ter nekaterih gnostičnih tekstih, ki govorijo o dejstvu, da je bila Marija Magdalena Kristusova enakovredna duhovna partnerica.
Te interpretacije krščanskih motivov niso ortodoksne in splošno uveljavljenje, vendar vseeno kažejo, da pri mnogih ljudeh ostaja jasna, intuitivna, globoka zaznava duhovne resnice, ki kaže na globljo dvojno naravo sveta – transcendentalnega Duha in njegovo kreativno polovico, ki manifestira Stvarstvo.
Izražanje v odnosih
Tako kot hindujska, tantrična besedila Šivo označujejo kot moški aspekt božjega, medtem kot Šakti predstavlja ženski aspekt, je razvidno da smo tudi v življenju človeške družbe, moški bolj nagnjeni k stalnosti, duhu, špekuliranju o metafizičnih resnicah in onostranstvu, medtem ko so ženske bolj nagnjene k sprejemljivosti, telesu, zemeljskim resnicam, intuiciji, obredom in razvijanju kvalitetnih odnosov v življenju tu in zdaj.
Del vzroka temu je zagotovo tudi to, da so ženske zaradi svoje specifične anotomije, ki vključuje mesečno ovulacijo, rojevanje (»manifestacijo iz duha v stvarstvo«), skrbi za gospodinjstvo in otroke, kot tudi spremljanje bolnih in umirajočih, bolj vsakodnevno povezane z materialnim svetom in mu ne zmorejo tako zlahka uiti v čisto umsko špekulacijo, ki si jo pogosto lahko privoščimo moški.
Uravnoteženje in pot k celovitosti v vsakodnevnem življenju torej za večino moških vodi predvsem k večji zemeljskosti in telesnosti za večino žensk pa k večjemu duhu. Ne na način, da se eden ali drug odrečeta svojemu primarnemu aspektu, temveč, da ga z ozaveščanjem drugega pola v sebi oplemenitita in obogatita.
To so neprecenljivi darovi, ki jih lahko v ozaveščenih medsebojnih odnosih podarimo en drugemu in si na ta način pomagamo opolnomočiti manjkajoče razvojne potenciale našega bitja. Tako se lahko razvije globoka duševna povezanost med dvema partnerjema, sveta zveza, ki jima pomaga utelesiti njune najgloblje zmožnosti.
V zgodovini smo bili tako lahko priča, da so najgloblje in najbolj uravnotežene duhovne resnice prišle iz ljudi, ki so živeli v globokih duhovnih partnerstvih, že omenjeni Kristus in Marija Magdalena, v novejši zgodovini pa Šri Aurobindo in Mati (Mirra Alfassa), čigar nauki govorijo o globoki potrebi po spusti duha v materijo in ostro zavračajo izključno preseganje zemeljskega sveta.
Nova naloga človeštva
Nova duševnost in celovita duhovna pot človeštva torej zaobjema oba pola, k Duhu in Zemlji, saj si le ta nista nasprotna temveč komplementarna in na nas je, da ju povežemo in združimo.
Na zemeljskem, utelešenem polu, je pomembno da se polno utelesimo, povežemo s skrivnostmi Zemlje, odpremo globinam svoje duše, ter pri tem poiščemo in izrazimo svojo individualno nalogo in tako prinesemo duha na Zemljo. Nikoli v preteklosti in nikoli v prihodnosti, namreč več ne bo točno takšnega bitja kot smo mi, z našimi unikatnimi darovi, ki kadar so v celoti izraženi neverjetno oplemenitijo stvarstvo in širšo družbo okoli nas.
Pri tem tudi ni pozabiti, da le na zemlji lahko kot utelešena duša uživamo v neskončnem bogastvu in lepoti, ki nam je na voljo v materialni resničnosti; medosebnih odnosih, ljubezni, spolnosti, ustvarjanju družine, raznovrstnih darovih narave, potovanjih, plesu, raznovrstni hrani in številnih drugih dogodivščinah materialnega sveta. Kadar zavestno živimo, cenimo in častimo ta del, častimo božje kot Šakti, Mati Boginjo, ki ustvarja in rojeva vsa čudesa sveta.
Ker pa je življenje na zemlji vse prepogosto prevzeto z “lažnim” jazom, ki se zaveda svoje majhnosti v primerjavi z večnostjo, ter dejstvom, da je tako on, kot vse v svetu minljive in prehodne narave, je pomembno da se usmerimo tudi navzgor, proti duhu, da presežemo svoj mali, minljivi jaz in uvidimo svojo najglobljo pravo naravo in bit kot Enost, neumrljivi, večni Jaz, Duha, ki prežema in ohranja vse stvarstvo in ki se ga smrt in minljivost ne moreta nikoli dotakniti. Kadar ozavestimo in živimo življenje v luči teh spoznanj, častimo božje kot Šivo.
“Joga, ki jo prakticiramo ni le za nas, temveč za Božje; njen cilj je izraz Božje volje v svetu, doseči spiritualno transformacijo in prinesti dol božansko naravo in božansko življenje v mentalno, vitalno in psihično naravo človeštva… prinesti Kristusovo kraljestvo na zemljo.”
-Šri Aurobindo
Cilj globoke notranje duhovne preobrazbe, ki nas bo vodila v novo celovitost, je torej pot združevanja čistega transcendentalnega Duha na eni strani in njegove kreativne polovice (in manifestiranega sveta) na drugi, Šive in Šakti, Očeta in Matere, dveh polovic v eno, osmišljeno celoto, kjer se bo Duh ves prežel z materijo in materija z Duhom, moški z globinami ženske in ženska z globinami moškega, bivanje z ustvarjanjem in ustvarjanje z bivanjem in iz česar se bo nato prek nas in za nas lahko rodila Nova Zemlja in z njo – kot pravi Aurobindo – resnično Kristusovo kraljestvo.
Priporočeno branje:
- Riane Eisler: The Chalice and the Blade
- Terence McKenna: Food of the Gods
- Andrew Harvey: The Return of the Mother
- Stanislav Grof: The Cosmic Game: Explorations of the Frontiers of Human Consciousness
- Bill Plotkin: SoulCraft
- Sri Aurobindo: Integralna joga
- Sri Aurobindo: The Life Divine
Objavljeno na Osmahisa.com (2016). Hvala Ani Drevenšek za konstruktivno kritiko.
Prijavite se na obvestila
BODITE OBVEŠČENI O NOVIH DOGODKIH IN OBJAVAH