Osvoboditev življenjske energije, skozi proces notranje transformacije

Življenjska energija kot temelj duševnega zdravja

Številne duševne motnje, kot tudi občutek splošnega nezadovoljstva z življenjem, po mnenju mnogih psihoterapevtov izvirajo iz številnih notranjih konfliktov, razvojnih fiksacij in nepredelanih travm, ki so skupaj ali posamično prekinile prost pretok življenjske energije.

Po mnenju številnih humanistično in transpersonalno orientiranih psihoterapevtov, je resnično duševno zdrav le tisti človek, ki čuti da je življenje samo po sebi zadovoljivo, srečno in izpopolnjujoče.

Stanislav Grof, češki psihiater in eden izmed ustanovnih očetov transpersonalne veje psihoterapije, ki je svoje življenje posvetil psihoterapevtskim raziskavam v razširjenih stanjih zavesti, je na podlagi dela s preko tisoč različnih primerov svojih pacientov prišel do uvida, da je resnično duševno zdrav človek le tisti, ki čuti da je življenje samo po sebi zadovoljivo, srečno in izpopolnjujoče – tako kot to praviloma čutijo otroci. 

To pomeni, da naj bi človek takrat, ko so zadovoljene njegove res najbolj osnovne življenjske potrebe po hrani in zavetju, doživljal globoko srečo in izpolnitev že v samem dejstvu, da živi, v danem trenutku “tukaj in zdaj,” ne glede na širše okoliščine v katerih se nahaja. Pri čemer ne pomeni, da mu za druge ljudi in družbene ter okoljske okoliščine ni več mar, saj do njih še vedno čuti izredno globoko sočutje, vendar le te ne vplivajo več nanj tako izrazito kot nekoč, saj je našel globlji, varnejši in stabilnejši izvor svoje pozitivne duševne naravnanosti.

Kadar je takšno doživljanje odsotno, ne glede na to ali pri tem človeka spremljajo resnejše duševne težave ali ne, lahko torej v tej razširjeni perspektivi govorimo o duševni motnji.

Preseganje vsakdanjega trpljenja

Ustanovitelj psihoanalize Sigmund Freud je bil mnenja, da takšnega stanja nekakšne presežne in končne duševne izpopolnitve v zemeljskem življenju ni moč doseči, in da je največ kar lahko storimo to, da s pomočjo psihoanalize pretirano trpljenje nevrotika, spremenimo v normalno, vsakodnevno trpljenje “zdravega” človeka, ki je nato dovolj usposobljen, da trpljenju navkljub, najde dovolj dobro zadovoljitev svoj potreb in izpopolnitev življenja v delu in ljubezni.

Sigmund Freud, ustanovitelj psihoanalize, v svoji pisarni na Dunaju. Freud je verjel, da je največ kar lahko storimo pri zdravljenju duševnih motenj to, da pretirano trpljenje nevrotika, spremenimo v normalno trpljenje “zdravega” človeka.

Številni drugi, bolj humanistično ter transpersonalno usmerjeni avtorji, pa so desetletja za Freudom prišli do nekoliko drugačnih spoznanj. Občutenje končne zadovoljitve in globoke notranje izpolnitve v “tukaj in zdaj,” je po njihovem namreč moč doseči tudi v zemeljskem življenju in sicer tako, da v globokem procesu notranje psihospiritualne preobrazbe, v celoti sprostimo blokirano življenjsko energijo.

Kot pravi Stanislav Grof, tisti skozi katerega teče življenjski tok odprto in neovirano namreč ne le, da je presegel normalno vsakodnevno trpljenje “zdravega” človeka, temveč v vsakem trenutku hkrati doživlja izredno globoko zadoščenje in srečo nad preprostimi danostmi življenja, kot so; druženje s prijatelji in družino, uživanje v lepotah narave, uživanje v hrani in spolnosti, uživanje v umetnosti in igri, empatični pomoči sočloveku in drugim bitjem in podobnim vsakodnevnim lepotam, v katerih številni ljudje ne zmorejo najti globokega zadoščenja, jih jemljejo za samoumevne ali pa se jim odrekajo na račun drugih zapletenih življenskih ciljev, ki jih neutrudno zasledujejo.

Življenjski cilji kot pot iskanja notranje izpopolnitve

Po mnenju Grofa je poglavitna napaka ljudi, ki v sebi ne doživljajo globoke izpolnitve ta, da to občutenje notranjega manjka projicirajo iz notranjosti na zunanje življenjske okoliščine. Tak človek zato meni, da je neizpolnjen predvsem zato, ker so neizpopolnjujoče okoliščine v katerih živi, kar ga nato motivira in vodi v ustvarjanje in zasledovanje številnih ciljev v zunanjem svetu, v želji doseči tisto “manjkajoče nekaj,” za kar meni, da ga bo na neki točki v prihodnosti končno osrečilo.

Ego svoje nezadovoljstvo projecira v okolje in sledi neštetim željam brez konca in kraja, ki pa tudi ob izpolnitvi ne morejo voditi v trajen občutek sreče in izpolnitve. Nekateri ta proces označujejo tudi kot “podganjo dirko,” v kateri zmaga tisti, ki konča svoje življenje z največ “igračkami” in z najvišjim družbenim položajem.

Žal se praviloma izkaže, da ko človek doseže te cilje pri tem ne doživi tiste resnične izpolnitve, ki jo je pričakoval. To si nato razloži tako, da cilji, ki si jih je izbral niso bili pravi ali pa niso bili dovolj ambiciozni, zaradi česar nato ustvarja nove in nove cilje, ki jih nato spet slepo zasleduje skozi vse življenje, nikoli pa ne opazi, da se mu končna izpopolnitev in občutek zadoščenja izmikata kot zaklad na koncu mavrice.

Številni humanistično in transpersonalno orientirani psihoterapevti menijo, da je poglavitna napaka takšnega človeka v tem, da se nikoli ne ustavi, premisli in po globokem samo-spraševanju spozna, da je njegova celotna življenjska strategija iskanja zadovoljitve napačna.

Srečo in končno izpopolnitev, je namreč po mnenju teh avtorjev, moč doseči le tako, da se posameznik usmeri navznoter, kjer se skozi intenziven proces globoke notranje psihospiritualne preobrazbe osvobodi ovir, ki ovirajo prost pretok življenjske energije, kot tudi tlake “lažnega ega,” to je dela osebnosti, ki živi v prepričanju, da je svet bojno polje, kjer je potrebno biti neprestano na preži pred različnimi nevarnostmi, in ki verjame, da je končno zadovoljitev moč doseči v zunanjem materialnem svetu, navkljub zavedanju, da v njem ni nič stalnega in večnega česar bi se dalo trajno oprijeti.

Alternativni pristop k osvoboditvi življenjske energije

Procesi globoke notranje psihospiritualne preobrazbe in sprostitve življenje energije, lahko vodijo v občutenje bolj trajne oblike zadovoljstva nad življenjem, ki ni toliko povezano z doseganjem zunanjih ciljev, kot predvsem s spremembo našega dojemanja sebe in sveta okoli nas.

Takšne globoke in izjemne preobrazbe, potekajo predvsem v sklopu številnih duhovnih praks in nekaterih poglobljenih psihoterapevtskih pristopov, za katere je značilno, da pri svojem razumevanju človeka uporabljajo kartografijo nezavednega, ki je veliko globlja od kartografije biografskega nezavednega oz. dela naše zavesti, ki se razvije po samem rojstvu.

V psihoterapiji so to predvsem analitična psihoterapija C.G. Junga, transpersonalna psihoterapija Stanislava Grofa in logosinteza Roberta Assagiola, primalna terapija Arturja Janova, in nekatere druge.

Umetniški motiv, ki simbolizira kočno fazo duševne preobrazbe po dolgem potovanju skozi odprto morje nezavednega. Razbito jajce kot simbol rojstva, ter vzhajajoče sonce kot arhetipski simbol na novo odkritega Sebstva, Brahmana, Boga – prave in končne identitete vsakega posameznika. Odkritje, ki prinese dokončni mir in izpolnitev. Avtor Vladimir Kush.

Psihoterapevti teh pristopov so mnenja, da se človek ne rodi “kot prazen in nepopisan list papirja,” ki ga nato oblikujeta predvsem genetika in po-rojstno okolje, temveč da ga izredno pomembno oblikujejo tudi pre- in perinatalni vplivi (trenutek spočetja, čas preživet v maternici in samo rojstvo), ter pa številni vplivi iz transpersonalnega nivoja nezavednega, kot so arhetipi in kolektivno nezavedno. (Za več o tem glej članek Transpersonalna psihoterapija in razširjena kartografija človeške psihe.)

Proces globoke preobrazbe v teh psihoterapevtskih smereh, zato pogosto poteka v razširjenih stanjih zavesti in s pomočjo tehnik za katere je značilno, da mimo številnih obramb, ki jih ego vzdržuje v vsakdanjem življenju, hitro in globoko odprejo nezavedno do vseh teh vsakodnevni zavesti skritih globin.

V tem stanju razširjene zavesti se mora človek nato soočiti ne le z vsemi nepredelanimi in neintegriranimi deli svoje osebnosti, ter zgodnjimi travmami in razvojnimi fiksacijami, temveč tudi z nepredelano travmo lastnega rojstva, in na višji arhetipski ravni z dejstvom lastne minljivosti – smrtjo, ter nato tudi s svojim novim rojstvom – preporodom. Procesom, ki vodi iz   popolne identifikacije z “lažnim egom,” k bolj resnični in globlji identiteti.

Zaradi soočenja z dejstvom lastne minljivosti in globoke eksistencialne krize, ki to soočenje spremlja, ter kot rečeno zaradi končnega odpiranja našega majhnega jaza, k presežnemu in neumrljivemu Bitju, ki se razkrije kot tisto večno za vsemi minljivimi oblikami tega sveta, ta proces ni le psihološki, temveč tudi psiho-spiritualni.

To pomeni, da v njem presežemo klasično psihoterapijo in na neki točki stopimo v polje duhovnega popotovanja in prerajanja. Opise tega procesa, zato z morebitno izjemo izrednih del C.G. Junga,  le izjemoma najdemo v zahodni psihoterapevtski literaturi, pogosto pa v številnih virih duhovne literature, predvsem v t.i. “knjigah mrtvih,” kot so srednjeveški Ars moriendi ali Umetnost umiranja, Bardo Thodol ali Tibetanska knjiga mrtvih in v staroegipčanski Knjigi mrtvih. V tej širši perspektivi, se ti viri izkažejo ne le kot navodila popotujočim dušam na njihovi poti v onostranstvo, temveč tudi ali predvsem kot opisi vseh globokih psiho-spiritualnih procesov, ki vključujejo smrt in preporod našega ega.

Štiri faze preporoda

Sam proces takšne globoke psiho-spiritualne preobrazbe je praviloma izredno multidimenzionalen in kompleksen, saj ga poleg arhetipskega duhovnega preporoda posameznika praviloma spremlja tudi podoživljanje lastnega biološkega rojstva, v vseh njegovih dimenzijah – biološki, čustveni in duhovni.

Zaradi tega je kompleksno dinamiko tega procesa moč v celoti zaobjeti, napovedati in razumeti le s širokoko kombinacijo uvidov iz transpersonalne ter pred- in obrojstne psihologije, alkimije ter pogosto tudi arhetipske psihološke astrologije.

V luči teh smeri se razkrije, da proces psiho-spiritualne preobrazbe tako kot tudi samo biološko rojstvo, praviloma poteka skozi sledeče štiri temeljne faze, ki pa si zaradi organske narave procesa ne sledijo vedno linearno.

1. 

   Transformacija iz gosenice v metulja je pogost motiv, ki se uporablja pri opisovanju globokih duševnih preobrazb. Oba namreč temeljita na istem arhetipskem vzorcu – smrti stare in rojstvo nove, lepše, prerojene oblike, in novega bolj svobodnega načina bivanja.

   Faza je del biološkega rojstva, kjer so idealne okoliščine maternice za vedno izgubljene, porodna voda je odtekla, porodni kanal še ni odprt, situacija je videti brezizhodna. Ljudi v tej fazi procesa pogosto spremlja temeljni občutek izgube, odtujenosti in kozmične zapuščenosti, strahu, obupa in globoke eksistencialne stiske in nesmisla, zaradi česar se praviloma identificirajo z vlogo žrtve, svet pa doživljajo predvsem kot “dolino solz,” iz katere ni nobenega izhoda. V katoliški duhovni literaturi je ta faza znana kot “temna noč duše,” ki sta jo opisala svetnika Janez od Križa in Tereza Avilska, v budistični literaturi pa kot dogodek “štirih videnj,” ki so Budi razkrila minljivo naravo tega sveta, ter nezmožnosti slehernega človeka, da se izogne bolezni, trpljenju in smrti, dejstvom bivanja, ki so Budo nato vodile na pot iskanja končne odrešitve. Na arhetipski ravni gre za vpliv matrice Saturna, ki uniči vse iluzije ter vsakršno slepo in naivno pozitivno naravnost. V alkimiji gre fazo imenovano Calcinatio.

2. Faza je del biološkega rojstva, kjer se porodni kanal odpre toliko, da plod lahko prične svojo dolgo pot k svobodi. V tej fazi, ki ga v alkimiji imenujemo Solutio, gre za nadaljni proces čiščenja in osvobajanje starih, lažnih identifikacij in ovir. To fazo pogosto spremljata globoka jeza in agresija, na površini viden kot odziv nad vsem trpljenjem tega sveta, v globokem nezavednem pa se praviloma razkrije kot odziv nad trpljenjem, ki ga je človek kot plod doživljal ob svojem biološkem rojstvu. Polje zavesti je v tej fazi polno motivov iz vojn, nasilnih revolucij, atomskih eksplozij, vulkanskih izbruhov, mazohizma, posilstev, poganskih obredov in drugih motivov presežne energije, kjer se mešajo instiktivni impulzi, agresija, spolnost in duhovnost. Človek se v tej fazi pogosto identificira z vlogo agresorja, vojščaka, posiljevalca ali nekoga polnega zla in sovraštva, v skrajni obliki celo hudiča ali enega izmed njegov številnih manifestacij. Na arhetipski ravni gre za matrico planeta Plutona, v duhovni literaturi pa za “vice,” kraj duhovnega očiščenja in priprave duše na nebesa.

3. Faza je del biološkega rojstva, kjer plod prihaja iz materničnega kanala v svet. Stari jaz dokončno umira, pričenja se utelešenje, novo rojstvo. V alkimiji to fazo imenujemo Coagulatio. Proces tipično spremlja občutek, da človekov stari jaz izgoreva v ognju, se utaplja v oceanu in umira v velikih mukah. To umiranje pogosto spremlja ne le smrt lažnega jaza, temveč tudi občutenje, da se sesuva in končuje celotni poznani svet. Na arhetipski ravni gre za nadaljevanje arhetipa Plutona, pogosto v kombinaciji z arhetipom planeta Urana.

4. 

   Rojstvo novega jaza je v procesu psiho-spiritualne preobrazbe, na globokem celičnem in duševnem nivoju, doživeto kot dogodek kozmičnih razsežnosti.

   Faza je končni del biološkega rojstva, kjer je plod dokončno zapustil varno okolje maternice in porodni kanal. V alkimiji to fazo imenujemo Sublimatio. Novi jaz je po dolgotrajnih mukah in trpljenju končno rojen, “novi človek” se počuti osvobojenega in odrešenega, pri čemer ga oblivata globoko zaupanje do sveta in na novo odkrita ljubezen do soljudi. Življenje je dobilo nov smisel in pomen. Novi jaz je zdaj pripravljen služiti svetu brez skritih sebičnih motivov. Stare motivacije, kot so želja po uspehu, družbeni uveljavitvi in priznanju, različnih materialnih dobrinah ter potreba po nadzoru sveta in drugih, vse odpadejo in so v novi luči videti kot otroške in naivne, izvirajoče iz strahov starega ega, zdaj pa nevredne novega jaza. Na arhetipski ravni gre za matrico planetov Jupitra in Urana.

Novo rojstvo, novo življenje

S preporodom se proces zaključi in človek zaživi novo življenje, kjer mu osvobojena življenjska energija omogoča doživljanje globoke notranje vrednosti, pozitivnega pogleda tako na svet kot na soljudi, ter bivanje v “tukaj in zdaj.”

Svet ni več videti kot dolina solz ali neskončno bojišče, temveč se razkrije kot Lila, igra neumrljive in neskončne kozmične zavesti, ki je ustvarila ta svet z namenom samospoznavanja, igre in iskanja številnih izrazov ljubezni do vsega življenja.

Takšna globoka notranja transformacija praviloma poteka več mesecev ali celo let in sovpada s pomembnimi astrološkimi tranziti Saturna, Urana, Neptuna in Plutona, in zaradi česar so posamezniku, ki se znajde v njem lahko v veliko pomoč uvidi iz arhetipske astrologije,  transpersonalne in analitične psihologije, kot tudi spremljava in pomoč terapevta, ki dela po teh principih.

Ilustracija iz Rdeče knjige (The Red Book), v kateri je C.G. Jung opisal in orisal svoje popotovanje v globoko nezavedno.

Naj se na koncu dotaknemo le še življenjske izkušnje švicarskega psihiatra C.G. Junga, ki je tudi sam v sredini svojega življenja šel skozi  proces globoke psihospiritualne preobrazbe, kot jo je opisal v svoji avtobiografiji Spomini, sanje, misli ter Rdeči knjigi.

Če je v začetnih mesecih ta proces grozil, da ga bo preplavil in v celoti uničil, je Jungu sčasoma uspelo, da je znotraj svojih globin našel moč in zaupanje, da se mu je v celoti predal. Za ta pogum je bil nato bogato nagrajen,  saj je iz temnih globin po mnogih letih izšel, ne le kot prerojen popotnik iz daljnega onostranstva, temveč predvsem in hkrati tudi bogatejši s številnimi darovi, ki še danes predstavljajo temelje njegove analitične psihoterapije in ki jih poznamo pod imenom anima in animus, kolektivno nezavedno, Sebstvo, kompleksi in arhetipi. Le ti so nam še danes v temeljno pomoč pri razumevanju teh izrednih procesov naše najgloblje duševnosti.

In morebiti, če bomo zbrali pogum in se odpravili na pot, tam nekje tudi nas čakajo darovi, da jih poiščemo in doprinesemo nazaj k človeštvu, da mu bodo služili v pomoč na naši skupni poti iz kolektivne temne noči, k novi jutranji zarji, ki na koncu globoke tišine te dolge noči,  že dolgo čaka na nas in na našo prerojeno vrsto.

Viri:

Grof, S. (1985). Beyond the Brain: Birth, Death, and Transcendence in Psychotherapy. Albany, NY: State University of New York Press.
Jung, C.G. (1993). Memories, dreams, reflections. London: Fontana Press.
Somers, B. (2004). The Fires of Alchemy: A Transpersonal Viewpoint. Morton: Archive Publishing.

Objavljeno na Osma hiša (2018) in v tiskani izdaji revije Anima (pomlad 2018).