Psihoterapija: kaj je in kako poiskati psihoterapevtsko pomoč?

Kaj je psihoterapija?

Psihoterapija v svojem prvotnem pomenu besede označuje zdravljenje duše, kar bi v modernem jeziku lahko prevedli v zdravljenje duševnih in umskih procesov, motenj ter osebnostnih težav z najrazličnejšimi psihološkimi tehnikami.

Psihoterapija je precej razslojena veda, ki jo sestavljajo številne psihoterapevtske šole in smeri, ki si vsaka na nekoliko svojstven način razlaga razvoj duševnih motenj in načinov s katerimi jih je najbolj ustrezno razreševati.

Kljub temu lahko rečemo, da je za veliko večino sodobnih oblik psihoterapije značilno, da temeljijo predvsem na pogovoru in da so v svojem razumevanju psihologije človeka omejene na biografski del njegove duševnost. Kar z drugimi besedami pomeni, da smatrajo da se duševni razvoj človeka prične z njegovim rojstvom, pri čemer ga oblikujeta predvsem dednost in okolje v katerem odrašča.

Nekatere druge bolj globoke smeri psihoterapije pa smatrajo, da človeško duševnost temeljito oblikujeta že spočetje, čas preživet v maternici, travma rojstva in pred tem še številni generacijski vplivi kot tudi vplivi, ki presegajo njegovo družinsko linijo in so po naravi arhetipski (npr. kolektivno nezavedno človeštva).

Te psihoterapevtske smeri niso omejene na pogovorne tehnike, ampak uporabljajo tudi ali predvsem številne druge terapevtske tehnike kot so hipnoza, sproščanje telesnih blokad, holotropsko dihanje, EMDR, delo v spremenjenih stanjih zavesti, ipd.

Pri čem lahko psihoterapija pomaga?

Na pomoč k psihoterapevtu se ljudje obračajo v najrazličnejših življenjskih situacijah. Praviloma gre za akutne življenjske stiske s katerimi se težko spopadajo sami, ob težkih posledicah travmatičnih dogodkov, nerazložljivih simptomih anksioznosti, depresije ali napadov panike, občutenju nesmisla, težavah v medosebnih odnosih ali vsakodnevnem funkcioniranju ali pa le kadar začutijo globoko potrebo, da se zaupajo osebi, ki jim bo v zaupnem empatičnem odnosu prisluhnila in jim stala ob strani.

Zaradi stigme in pogostega prepričanja, da so ljudje, ki iščejo psihoterapevtsko pomoč nekako manj močni ali sposobni kot  ostali člani družbe je pomembno poudariti, da v zahodni družbi psihoterapevti igramo vlogo, ki so jo včasih igrali in jo v drugih kulturah pogosto še vedno igrajo zdravilci, šamani, duhovniki in moralni vodje, h katerim se ob vseh pomembnih odločitvah ali večjih težavah zatekajo vsi člani družbe.

Iskanje pomoči pri psihoterapevtu torej ni ne osebna slabost ne dekadentni simptom moderne družbe, temveč zrelo zavedanje, da obstajajo strokovnjaki, ki so zaradi osebnih lastnosti, izkušenj in strokovne usposobljenosti lahko v veliko pomoč preostalim članom družbe, kadar se le ti soočajo s težavami duhovne ali duševne narave.

Izvajalci psihoterapije: psihoterapevt, psihiater ali klinični psiholog?

Ljudje, ki se znajdejo v duševni stiski so lahko hitro preobremenjeni s tem h komu se obrniti po pomoč. K psihoterapevtu, psihiatru ali kliničnemu psihologu? Odgovor ni preprost in je bolj kot od narave težav s katerimi se človek sooča, odvisen od njegove motivacije in osebnostne orientacije k različnim načinom reševanja duševnih težav, ki jih ti različni strokovnjaki ponujajo.

Psihoterapevt je praviloma končal najmanj dodiplomski študij ene izmed družboslovnih smeri in nato opravil specializacijo ene izmed številnih psihoterapevtskih smeri (npr. psihoanaliza, geštalt, ipd.). Temeljna predpostavka po kateri dela psihoterapevt je, da so duševne motnje psihološkega izvora in jih zato razrešuje s pomočjo psihoterapevtskih tehnik kot so pogovor, analiza sanj, hipnoza, sproščanje telesnih blokad, ipd. Psihoterapevt ne predpisuje psihiatričnih zdravil, razen v primeru, ko je po izobrazbi tudi psihiater.

Psihiater je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Temeljna predpostavka po kateri dela psihiater je, da so duševne motnje organskega izvora in da predstavljajo strukturno ali kemično neravnovesje v možganih, ki jih je moč zdraviti s psihiatričnimi zdravili kot so antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja. Psihiater dela v javnih ali zasebnih ustanovah, pri čemer stroške obiska v javnih ustanovah krije zdravstvena zavarovalnica. S stališča psihoterapije gre pri psihiatričnem zdravljenju za simptomatsko zdravljenje, ki je kratkotrajno lahko koristno, ne razrešuje pa globljih duševnih vzrokov in lahko zaradi stranskih učinkov zdravil v nekaterih primerih vodi celo v nove težave kot so odvisnosti, epileptični napadi, sladkorna bolezen, ipd.

Psiholog je končal najmanj dodiplomski študij psihologije, vede, ki preučuje širšo človeško duševnost ni pa specializirana za razreševanje konkretnih duševnih težav. Psihologi so praviloma zaposleni v šolstvu, športu in delovnih organizacijah, kjer opravljajo delo psihološkega testiranja in svetovanja. Klični psiholog je specializiran za obravnavo duševnih motenj in je po svoji izobrazbi in usmerjenosti še najbolj podoben psihoterapevtu.

Če torej iščete pomoč, ki bo temeljila predvsem na psiholoških tehnikah se obrnite na psihoterapevta ali kliničnega psihologa, če pa iščete kratkotrajnejšo rešitev, ki bo temeljila na uporabi psihiatričnih zdravil, se obrnite na psihiatra. Vsak izmed teh strokovnjakov vas bo znal preusmeriti k strokovnjaku druge smeri (npr. psihoterapevt kliničnemu psihologu, klinični psiholog psihiatru), če bo ocenil, da vam slednji lahko nudi bolj primerno obliko strokovne pomoči.

Psihoterapija in njene glavne teoretične smeri

Če se boste odločili za strokovno pomoč psihoterapevta je pomembno razumeti, da znotraj psihoterapije obstajajo štiri glavne smeri, ki vsaka nekoliko drugače interpretira duševen razvoj človeka in zaradi tega vsaka šola znotraj teh različnih smeri uporablja nekoliko drugačne psihoterapevtske strategije za razreševanja enakih duševnih težav.

Splošen pregled teh smeri naj vam služi le kot osnovna orientacija, saj raziskave kažejo, da med učinkovitostjo teh smeri ni velikih razlik, oziroma da najpomembnejšo vlogo pri uspešni psihoterapiji igra predvsem kvaliteten odnos med klientom in psihoterapevtom, ne glede na strokovno psihoterapevtsko orientacijo psihoterapevta.

Psihoanalitične (psihodinamske) smeri psihoterapije katerih temelje je postavil Sigmund Freud predpostavljajo, da je velik del našega duševnega življenja nezaveden in zaradi tega le delno pod kontrolo naše zavesti. Duševne motnje so praviloma posledica konfliktov med različnimi deli naše duševnosti, ki jih v psihodinamski psihoterapiji ozaveščamo in razrešujemo, predvsem preko pogovora, analize in  interpretacije.

V to smer spadajo šole kot so psihoanaliza, ego psihologija, psihologija objektnih odnosov, self psihologija, individualna psihologija Alfreda Adlerja in delno tudi analitična psihologija Carla Junga.

Vedenjsko-kognitivne smeri psihoterapije predpostavljajo, da je naše vedenje in čustvovanje odvisno predvsem od naših misli, nad katerimi lahko pridobimo nadzor, jih spremenimo in tako spremenimo tudi naše vedenje in čustvovanje. Ta oblika psihoterapije je praviloma kratkotrajnejša in osrediščena predvsem na »tukaj in zdaj« ter reševanju konkretnih nalog, ne posveča pa pozornosti globljim dinamikam nezavednega.

Humanistične smeri psihoterapije so nastale kot odgovor na pretirano »negativen« pogled psihoanalitičnih in »mehanističen« pogled vedenjsko-kognitivnih smeri. Na človeško duševnost gledajo veliko bolj pozitivno in so osrediščene predvsem na sposobnosti, vrednote in potenciale, ki jih ljudje nosimo v sebi. Stremijo torej ne le k ozdravitvi obstoječih duševnih težav ampak k razvoju in uresničitvi najvišjih razvojnih zmožnosti vsakega posameznika.

V to smer spadajo predvsem šole kot so geštalt psihoterapija, logoterapija, realitetna psihoterapija, transakcijska analiza in integrativna psihoterapija.

Transpersonalna psihoterapija je smer, ki je nastala kot odgovor na vse prejšnje obstoječe smeri psihoterapije in  ki človeka ne dojema le kot biološko, psihološko in družbeno bitje, temveč tudi kot duhovno bitje, ki ga pomembno definirajo in oblikujejo ne le osebna biografska zgodovina po rojstvu, temveč tudi čas preživet v maternici, samo rojstvo in pred tem še številni vplivi iz transpersonalnega nivoja psihe kot so kolektivno nezavedno, generacijski vplivi prednikov, arhetipi, ipd. Lahko bi rekli, da gre torej za duhovno psihoterapijo, ki vključuje zdravljenje in razvoj posameznika daleč izven omejenih okvirov njegovega ega in vsakodnevnega življenja.

Med transpersonalne psihoterapije spadajo predvsem analitična psihologija Carla Junga, psihosinteza Roberta Assigiolija in holotropska in psihedelična psihoterapija Stanislava Grofa.

Kako poteka psihoterapija?

Psihoterapija se prične tako, da klient pride na  uvodno srečanje, kjer se spozna s psihoterapevtom in spregovori o težavah s katerimi se sooča. Nekateri psihoterapevti opravijo ta razgovor brezplačno, medtem ko mnogi drugi za uvodno uro nudijo nižjo tarifo, ki se pogosto črta, če se klient odloči za nadaljne obiske.

V uvodnem razgovoru se klient in psihoterapevt sporazumeta tudi o okvirih psihoterapije, frekvenci srečevanja, plačevanja in etičnih ter drugih okvirih znotraj katerih bo njuno delo potekalo.

Psihoterapija je lahko kratkotrajna in poteka le nekaj srečanj (pri čemer gre bolj za svetovanje oz. simptomatske rešitve in razreševanje akutnih stisk) ali pa je dolgotrajna in traja več mesecev ali v nekaterih primerih celo let.

Klient terapijo obiskuje praviloma enkrat tedensko, kjer preko pogovora in s pomočjo drugih psiholoških tehnik s psihoterapevtom raziskujeta in razrešujeta klientove težave na način, ki ustreza okvirom strokovne izobrazbe psihoterapevta in seveda trenutni potrebi vsakega klienta.

Za klienta je potrebno razumeti predvsem to, da obstajajo številni psihoterapevti s katerimi se bo osebnostno ujel in številni s katerimi se ne bo, zato je popolnoma normalno, če jih na začetku obišče več in se nato samostojno odloči za tistega za katerega meni, da mu osebnostno in strokovno najbolj ustreza. Če kasneje spozna, da se je zmotil, je popolnoma sprejemljivo, če se odloči za drugega. Ne psihoterapevt ne nihče drug mu pri tem ne bi smel oporekati.

Kako poiskati dobrega psihoterapevta?

Psihoterapevte, psihologe in psihiatre lahko v Sloveniji poiščete preko sledečih strokovnih in zasebnih imenikov. Pri tem upoštevajte, da  številni psihoterapevti specializantje še niso vpisani v strokovne imenike združenj, čeprav so praviloma vsi člani strokovnih društev in organizacij in zato ravno tako zavezani etičnim in strokovnim standardom svoje stroke.

• Slovenska krovna zveza za psihoterapijo
• Združenje psihoterapevtov Slovenije
• Nebojse.si seznam psihiatrov in kliničnih psihologov

Številni psihoterapevti in specializantje niso navedeni v teh imenikih, lahko pa jih najdete prek iskalcev kot je Google.

Psihoterapija in zakonodaja v Sloveniji

Duševno zdravje v Sloveniji ureja Zakon o duševnem zdravju.

V Sloveniji poklic psihoterapevta še vedno ni zakonsko urejen, navkljub večletnim prizadevanjem številnih strokovnih organizacij. Psihoterapijo zato trenutno urejajo krovne zveze in organizacije, ki skrbijo za strokovnost in nadzor tega področja.

Da bi našli primernega psihoterapevta je zato pomembno, da pri njem preverite ali je član društva ali inštituta, ki je članica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo ali Združenja psihoterapevtov Slovenije in ali je s tem zavezan etičnim standardom svojega društva oz. krovne organizacije kateri pripada.