Smrt »moškega ega,« izpod rok ženskega aspekta stvarstva

»Ego smrt,« kot temeljni mejnik psihospiritualne preobrazbe

Eden izmed ključnih mejnikov v vsakem procesu globoke psihospiritualne preobrazbe, pa naj si bo ta proces meditacija, globinska psihoterapija, šamanski obredi prehoda ali druge tehnike intenzivnih osebnostnih preobrazb, je vedno končna »smrt ega«. Ta »smrt,« pomeni nepovratno uničenje omejenega jaza, ter prebujenje nove, veliko večje, bolj svobodne in pozitivne osebne identitete.

Zadnja faza” ego-smrti” in preporoda. Labod in sonce predstavljata v številnih kulturah arhetipski simbol zadnje faze tega procesa.

Ta izjemno zahteven, a v končni fazi pozitiven razvojni mejnik zahteva, da se posameznik, ki potuje skozenj sooči z vsemi za vsakodnevni ego ogrožajočimi in zato zanj nesprejemljivimi vsebinami kot so – popolna izguba nadzora na vseh ravneh – vključujoč telesno, čustveno in umsko, popolno ponižanje ega na nivoju kozmičnih razsežnosti, popolna izguba stika z vsemi referenčnimi točkami (vsem znanim svetom), ter v končni fazi »smrt ega,« ki ga spremlja hkratno uničenje posameznikovega vsega znanega sveta.

Ego ali »jaz,« ki v tem procesu umre, ni ego kot ga pozna psihoanalitična teorija in ki poleg osebne identifikacije »to sem jaz,«  predstavlja tudi našo zmožnost delovanja v tem svetu. Ne, pri tem procesu gre namreč za smrt »lažnega ega,« jaza, ki se počuti neprestano ogroženega, svet dojema kot bojišče in zaradi česar potrebuje konstanten občutek nadzora, ter nikoli ne zmore najti prave izpolnitve v danem trenutku, tukaj in zdaj.

Ker gre pri »ego smrti« za inherentno arhetipski proces, ki ga vodi globoka logika kolektivnega nezavednega, posamezniki v soočenju s »smrtjo ega« doživljajo popolno identifikacijo z arhetipskimi junaki in junakinjami smrti in vstajenja, kot so; Jezus Kristus in njegovo križanje, ugrabitev in povratek boginje Perzefone iz temnega podzemlja, samovžig mistične ptice Feniksa in njegov preporod iz pepela in drugimi.

Sama izkušnja »ego smrti« in preporoda, ki mu sledi je v celoti intrapsihična izkušnja in poteka v samem duševnem svetu posameznika, kar pomeni da navkljub izkustvu osebnega in svetovnega izničenja, le ta še vedno ostaja osebni in notranji izkustveni proces ter nima nikakršnega vpliva na zunanji svet. Pri tem je edina izjema ta, da posameznik, ki procesa ni dokončal, tudi v zunanjem svetu doživlja pogostejše sinhronicitete in življenjsko ogrožajoče situacije, ki pa se v celoti končajo, ko se ta proces intrapsihično zaključi.

Smrt »moškega ega,« izpod rok ženskega aspekta stvarstva

Proces končne »ego smrti« in ponovnega vstajenja novega jaza, je kompleksen in multi-dimenzionalen in nosi številne plati, ki nam ob globljem preučevanju omogočajo boljše razumevanje našega lastnega ega ter širših družbenih odnosov, ki jih sestavljajo odnosi med jaz-i različnih posameznikov.

Umetniška upodobitev Velike Matere Boginje, kreativnega aspekta stvarstva, poznanega v vseh religijah sveta.

Eden izmed teh spoznanj je zagotovo širše razumevanje temeljev naše dominantno-patriarhalne družbene ureditve.

Le ta se izkaže v novi luči, ko uvidimo, da proces »ego smrti« od velikega števila moških zahteva tudi absolutno predajo ženskemu aspektu stvarstva, ki se praviloma izrazi v obliki Boginje. Ta predaja, vključuje trajno odpoved tudi najmanjšemu občutku moške večvrednosti, ter včasih tudi popolno izkustveno identifikacija z ženskim spolom, pogosto celo do te mere, da posameznik začasno, a v celoti izgubi svojo moško identiteto, ki jo nadomesti popolna identifikacija z žensko identiteto, tako na fizični kot psihični in duhovni ravni in sicer tako individualno, kot kolektivno. Posameznik tako ne dobi le delnega uvida v žensko naravo, ampak izkustveno v celoti prevzame celotno psihično identiteto specifične ženske ali celo ženskega spola v celoti.

Ta predaja je zahtevna in se ji moški praviloma le s težavo prepustijo, saj jo smatrajo ne le za poniževalno, temveč pogosto tudi za skrajno strašljivo izkušnjo, ki ogroža sam temelj njihove moškosti. A le končna in popolna predaja naprej destruktivnemu ženskemu metafizičnem aspektu, ki je videti grozljiv in zastrašujoč in se pogosto izrazi v obliki boginje Kali, ki od moškega zahteva absolutno in totalno predajo, ki vodi posledično v zahtevano »smrt ega« in nato končno šele tudi v preporod ter soočenje s pozitivnim ženskim metafizičnim aspektom, vseobsegajočo se ljubečo kozmično Mati Boginjo, ki posameznika po »vstajenju iz smrti« napolni z neskončno in brezpogojno ljubeznijo, odrešenjem, svobodo in blaženostjo.

Takšna izkušnja prinese trajne pozitivne posledice, saj gre za globok obred prehoda, ki posameznika temeljno preoblikuje, tako v samem pogledu nase, kot tudi na druge ljudi. Svet se po tej preobrazbi ne kaže več kot neskončno bojišče ali dolina solz, temveč se razkrije v veliko bolj pozitivni luči, kot prelep in varen kraj, neskončno kozmično igrišče, neomejene božanske Zavesti, ki ustvarja vse te svetove z namenom samospoznavanja lastnih kreativnih zmožnosti, ter rasti v zavesti in ljubezni.

Velika Mati Boginja, aboridžiniska stenska poslikava iz Avstralije.

V nadaljevanju bomo skušali razumeti zakaj ta ključni, tako osebni kot v temelju arhetipski proces »ego smrti,« ki ga usmerjata tako lastna psiha kot kolektivno nezavedno, pri moških pogosto zahteva ta dodaten element podrejanja, ponižanja in uničenja ega ravno s strani ženskega principa stvarstva oz. Boginje, ter kaj to v bistvu pomeni za našo družbo. Družbo, ki jo sestavljata tako moški kot ženski ego, posameznikov in posameznic,  ki pa v veliki večini primerov, s tem izredno zahtevnim mejnikom »ego smrti« in preporoda, pred samim koncem lastnega življenja ne bodo soočeni.

Naša domneva, kot jo bomo raziskali v nadaljevanju je, da vsak proces »ego smrti« in preporoda zahteva popolno očiščenje in popolno dez-indentifikacijo naših družbeno ukalupljenih identitet (»to in to« sem jaz),  še posebno tistih, ki so v svojem temelju izredno nasprotujoče si širšim naravnim in metafizičnim resničnostim.

Moški ego, kot se je razvil in razbohotil v patriarhalno-dominantnem družbenem sistemu, ustreza tem kriterijem in je za to primarni kandidat za uničenje v procesu ego-smrti in preporoda, preden se lahko na njegovem mestu razkrije globlja, bolj čista, ljubeča in naravna metafizična identiteta.

Dva primera moške »ego smrti«

Preden nadaljujemo, si za boljše razumevanje te teme, poglejmo dva konkretna opisa smrti in preporoda moškega ega.  Obe opisani izkušnji sta potekala v sklopu procesa psihedeličnih izkušenj z zdravilom LSD-25, pri čemer opisa predstavljata vrh oz. kulminacijo tega večletnega in zahtevnega intrapsihičnega dela.

Avtor prve izkušnje je Christoper Bache, profesor verskih študij na Youngstown univerzi v ZDA.

»Prva faza tega potovanja je bila dolga dve leti in je vsebovala deset seans. Le te so bile večinoma perinatalne (obrojstne) narave in so vsebovale intenzivna soočenja z eksistencialnimi temami, konvulzivnimi napadi in doživetij mene kot fetusa, z mnogimi oblikami predaje in umiranja (op.p. v psihedelični psihoterapiji klienti praviloma podoživljajo svoje rojstvo kot inherentno biološko in psihično izredno travmatičen dogodek).

Umetniška upodobitev zadnje faze globoke stiske “ego smrti” in nato preporoda v objemu Velike Matere Boginje. Pav je izredno pogost arhetipsko-simbolen pojav v zadnji fazi tega procesa.

Fizično čiščenje je bilo še posebno intenzivno. Ta serija seans je doživela vrh  v vseobsegajoči se  izkušnji ego-smrti, v kateri je bila moja identiteta obrnjena od znotraj navzven in nato v celoti raztreščena.

Dan sem pričel kot pripadnik srednjega razreda, bel moški filozof obseden s smislom življenja, ki je bil prisiljen v tej seansi v celoti postati ženska in živeti življenje, ki je bilo nasprotno »meni.« Odvzet vseh sledi svoje moške identitete, sem postal nešteto žensk vseh oblik in velikosti, žensk temnejših barv kože v pralnici perila, brez upanja na kakršnokoli boljše življenje, žensk, ki jih je na umetnost življenja pripravila televizija, brez vpogleda na karkoli širšega ali večjega od samega življenja tukaj in zdaj.

To je bil popoln pekel za profesorja moškega spola, s številnimi dodatnimi sloji metafizične in eksistencialne bolečine. Sam problem niso predstavljale toliko ženske, njihova rasa ali revščina, temveč tesen oprijem, ki ga je imela nad menoj moja fizična in družbena identiteta, ki mi ji vseskozi govorila, da »to nisem jaz.« Šele, ko sem uspel v celoti  izpustiti svoje življenje, kot sem ga do tedaj poznal, sem lahko  umrl… in se rodil v novi svet, neskončne lepote ženskosti, občudovane v objemu Velike Matere.

Drugi avtor, ki nam tu predstavlja svojo končno izkušnjo v tem procesu je Stanislav Grof, ameriški psihiater češkega rodu in eden izmed ustanovnih očetov transpersonalne veje psihoterapije. Njegova izkušnja končne “ego smrti” in preporoda je potekala sledeče.

»Kar naenkrat se mi je zdelo, da izgubljam vse stične točke z resničnostjo. Vse se je sesuvalo in zdelo se mi je, kot da se je celoten svet raztreščil in sesul na koščke. Bilo je kot, da bi nekdo razpočil gromozanski metafizični tur mojega obstoja; velikanski balon smešne samo-prevare, ki je izpostavila temeljno laž mojega življenja.

Vse v kar sem verjel, vse kar sem storil ali k čemer sem stremel, vse kar se je zdelo, da daje mojemu življenju smisel, se je nenadoma razkrilo kot povsem lažno. To so bile bedne bergle brez kakršnekoli snovnosti, s katerimi sem skušal zakrpati nevzdržno resničnost obstoja. Zdaj so bile razstreljene in raztrošene vse naokrog, kot slabotna peresa, lahkotna semena regrata, pred njimi pa se je razprostrlo zastrašujoče brezno končne resničnosti – brezsmiselen kaos eksistencialne Praznine.

Napolnjen z neopisljivo grozo, sem nad seboj zagledal gigantsko figuro božanstva, ki se je dvigalo nad menoj v grozeči se postavi. Instinktivno sem jo prepoznal kot Hindujskega boga Shivo, v njegovem uničujočem aspektu. Kar naenkrat sem začutil gromki udarec njegovega gromozanskega podplata, ki me je zdrobil in zmečkal na koščke in me razmazal kot nepomemben izloček vse naokrog, po ter kar se mi je  zdelo, kot samo dno univerzuma.

Končna faza “ego smrti,” v kateri je prišlo do absolutne podreditve boginji Kali in njeni krvavi vulvi.

V naslednjem trenutku, sem bil soočen z novo  zastrašujočo gigantsko figuro, tokrat temne boginje, ki sem jo prepoznal kot Indijsko Kali. Neskončna sila je potiskala moj obraz naproti njeni razprti nožnici, ki je bila polna nečesa, ki je bilo podobno menstrualni krvi ali odvratnim izločkom maternične posteljice in plodne membrane.

Začutil sem, da se v tem trenutku od mene zahteva popolna predaja silam obstoja in ženskemu principu, ki ga je zastopala boginja. Nisem imel druge izbire, kot da poljubim in poližem njeno vulvo v izjemni podrejenosti in ponižnosti. V tem trenutku, ki je predstavljal ultimativen in končen konec vsem občutkom moške prevlade, ki sem jo kadarkoli gojil, sem se povezal s spominom svojega lastnega biološkega rojstva. Moja glava je ob porodu drsela iz porodnega kanala, pri čemer so bila moja usta v stiku s krvavečo nožnico rojevajoče matere.

V trenutku takoj zatem, sem bil preplavljen z nebeško svetlobo nadnaravnega sijaja in lepote, katere žarke je razneslo v tisoče izvrstnih barv in vzorcev pavjega repa. Iz te briljantno zlate svetlobe, se je dvignila figura Velike Matere Boginje, ki je utelešala ljubezen in zaščito vseh vekov. Razprla je svoje roke in se nagnila k meni ter me zaobjela v samo svojo bit. Združil sem se s tem neverjetnim poljem energije, očiščen, ozdravljen, nahranjen. Kar se mi je zdelo kot ambrozija, nekakšna arhetipska esenca mleka in medu, se je zlivala vame v resnično  neskončnem obilju.

Zatem, je figura boginje postopoma izginila v še bolj bleščečo svetlobo. Le ta je bila abstraktna, a vendar hkrati obdarjena z značilnostmi osebnosti in neskončne inteligence. Postalo mi je jasno, da je to kar sem doživljal, zlivanje in absorpcija v sam Univerzalni Jaz. Brahma, o katerem sem bral v knjigah indijske filozofije.

Kot je razvidno iz obeh opisov in kot smo omenili prej, je jasno, da je končni aspekt »ego-smrti« in preporoda zahteval, da oba avtorja doživita globoko ponižnost in izničenje izpod rok kozmičnega ženskega aspekta, temne in grozljive Boginje, ter predajo moške superiornosti ter globoko ponižnost pred ženskim aspektom, preden se jima je lahko odprla pot k novi, širši in večji resničnosti, pozitivnemu obrazu ženskega kreativnega metafizičnega principa, Veliki Materi Boginji.

Od kod nujnost soočenja z ženskim kreativnim principom?

Izkušnja »ego smrti« od nas vedno zahteva soočenje z vsemi elementi, ki predstavljajo temeljne, inherentne gradnike našega lažnega ega. Iz tega dejstva in na podlagi zgornjih opisov je razvidno, da temelje moškega ega, vsaj pri večini moških, v današnji dominantno-patriarhalni družbi sestavlja občutenje superiornosti in potreba po nadvladi, primarno seveda nad ženskami, sekundarno pa nad vsemi, ki niso on sam – torej tako nad drugimi moškimi, kot tudi otroci in v najširšem smislu tudi nad svojim celotnim okoljem.

V tantri se soočenju z ženskim principom stvarstva manifestira tudi kot prebujenje svete kače življenja – kundalinija.

Ta uvid je ključnega pomena za razumevanje tega članka, saj iz njega izhaja, da moški ego takšno nadvlado potrebuje in izvaja, kot del psihičnega obrambnega mehanizma, ki mu omogoča, da se brani pred eksistencialno grozo lastne minljivosti (ego smrti) in s tem zavedanjem povezanega občutka temeljne nemoči. Močnejši je ta strah, močnejša mora biti potreba po nadzoru, kot je jasno razvidno med številnimi despoti in diktatorji, ki v svojih družbah razvijejo masovne družbene sisteme nadzora.

Ta groza lastnega izničenja v luči smrti je sicer znana vsem ljudem, vendar pa se moški in ženske z njo soočajo drugače, kot bomo lahko videli v nadaljevanju.

Kadar od moških torej zahtevamo izpustitev nadvlade in nadzora v dominantno-patriarhalnem družbenem sistemu, od njih zahtevamo soočenje z globokim zavedanjem smrti, ki se skriva za masko zunanjega nadzora in moči. To soočenje, oz. »ego smrt,« je za večino nesprejemljivo in četudi na sami intelektualni ravni številni moški »bojevniki« trdijo, da so neustrašni tudi v luči smrti, globok strah pred izgubo nadzora razkriva, da se v globinah nezavednega, smrt razkriva kot temeljno nesprejemljiva in grozna možnost saj predstavlja, kot je poetično prej opisal Stanislav Grof, »zastrašujoče brezno končne resničnosti – brezsmiseln kaos eksistencialne Praznine.«

Ko je Aleksander Veliki zavzel pol znanega sveta, je v Indiji  izvedel za duhovnega mojstra, ki je znal napovedovati prihodnost. Vdrl je v njegovo bivališče in zahteval, da mu pove ali bo njegovo osvajanje Indije uspešno. Mojster mu je odgovoril: »Aleksander, kar boš v končni fazi potreboval, je približno dva metra zemljice.«
— Stanislav Grof, The Cosmic Game

Dodatni vidiki razumevanja temeljev moškega dominantno-patriarhalnega ega

Za globlje razumevanje te moške groze in aspektov, ki sestavljajo moški ego in odporov proti lastnemu izničenju, je pomembno odpreti polje še nekaj dodatnim vidikom.

Stvarstvo iz svoje pra-maternice ustvarja in rojeva vse pojavne oblike tega sveta.

Navkljub svoji očitni fizični (pre)moči, v samem metafizičnem stališču moški spol vseh vrst predstavlja »tujek« stvarstva.

Nasprotno od verovanj abrahamskih religij krščanstva, judovstva in islama, po katerih naj bi bil Bog oče in zatorej tudi ta svet v temelju moški, starejše vere poganskega izvora kot tudi Hinduizma, ter pa tudi odkritja modernih raziskovalcev globin zavesti in metafizičnega sveta, odkrivajo, da je Stvarstvo v svoji primarni Božanski obliki, navkljub preseganju spolne polarnosti kot jo poznamo, bližje ženskam kot moškim. Bližje predvsem zato, ker iz svoje Noseče Pra-Maternice v ta svet rojeva in ustvarja neskončne pojavne oblike, pri čemur mu v ta smoter na Zemlji služi predvsem ženski spol, s svojo sposobnostjo rojevanje in ustvarjanja novega življenja.

Ta kreativni aspekt je moškim nedosegljiv, zaradi česar številne feministične psihoanalitičarke trdijo, da se je Sigmund Freud temeljno motil, ko je govoril o zavisti deklic nad tem, da same niso deležne penisa.

Veš, vesolje je v resnici žensko; moškega se v njem razvaja zato, ker je unikaten.
— Don Juan, v knjigi Carlosa Castanede

Temeljna zavist naj bi po njihovi teoriji namreč pripadala moškim, nad zavedanjem, da sami niso deležni maternice in s tem blagoslova in zmožnosti ustvarjanja življenja, zaradi česar so prisiljeni v kompenzatorne mehanizme ustvarjanja, kot so izgradnja družbenega vpliva, telesne moči, vojskovanja, ipd.

Del temeljne nezadostnosti v globinah moškega nezavednega pa ni le dejstvo, da so se rodili v primarno ženskem vesolju, temveč tudi ta, da so se rodili iz ženske in sicer v globoki stiski in trpljenju.

Po odkritjih številnih pre- in perinatalnih psihologov, je rojstvo namreč inherentno, tako psihično kot tudi fizično travmatičen dogodek, ki ga plod zazna pri polni zavesti. Kljub temu, da se ga kasneje kot odrasla oseba ne spominja več, njegov vpliv še vedno ostaja v nezavednem kot nepredelana travma in temeljno vpliva na njegov odnos do sebe, drugih in širšega dojemanja vsega sveta. V skrajni obliki ta travma vodi do paranoičnega občutka strahu pred ženskim spolnim organom in spolnimi odnosi, v blažji obliki pa predstavlja blažji odpor, strah ali zamero do ženskega spola nasploh.

V luči travme rojstva, klienti pogosto doživljajo ženski reproduktivni organ kot mučilniški element – zapor ali stiskalnico.

Ta skupek nezavedne trojke – temeljna odtujenost moškega v primarno ženskem vesolju, zavist nad pomanjkanjem maternice, ter nezaveden spomin na primarno, vsepresežno rojstno bolečino podane s strani matere oz. »prve ženske« v življenju moškega, predstavljajo temeljno »bolečinsko jedro,« iz katerega se razvije in moč črpa moški kompenzatorni mehanizem, ki se čuti kot potreba po nadvladi nad vsemi pojavnimi oblikami, predvsem pa žensk in ženskosti, v čemur mu je kot rečeno seveda v veliko pomoč njegova biološka oz. telesna premoč.

Vsa ta premoč, pa se razsuje kot hišica iz kart, ob globokem notranjem psihospiritualnem procesu »ego smrti« in preporoda ali ob samem trenutku telesne smrti, saj obrambni mehanizmi ega takrat v celoti odpovedo, zaradi česar se je posameznik priseljen soočiti s potlačenim izvorom svoje iluzorne premoči in eksistencialnimi vsebinami, ki jih je obrambni mehanizem do takrat uspešno prekrival.

»Razumel sem, da je pomanjkanje zadovoljstva v življenju ljudi rezultat dejstva, da se nismo soočili s travmo rojstva in strahom pred smrtjo. Rodili smo se le anatomsko, nikoli pa nismo zares zaključili in integrirali tega procesa psihološko. Vprašanja o smiselnosti življenja so simtomatska tej situaciji. Ker je življenje ciklično in vključuje smrt, je nemogoče najti smisel v njem z razumom in logiko. Človek mora biti v toku življenjske energije in uživati v svojem obstoju; tedaj je vrednost življenja jasno razvidna sama po sebi.« — Stanislav Grof, Beyond the Brain

Moška potreba po nadvladi – ponavljam – je torej v dominantni-patriarhalni družbeni ureditvi del obrambnega mehanizma pred lastno notranjo grozo, pred katero se pogosto brani z zatekanjem v skrajne oblike moškosti, patriarhalnosti, ter fizične in seksualne nadvlade. Gre torej za resnično globok strah, kot ga pogosto opisujejo številni moški v moških gibanjih. Le ta se na površinskem, bolj zavednem nivoju sicer razkriva predvsem kot strah pred izgubo moškosti ter moške moči in vloge v moderni družbi, v samem temelju pa gre za veliko bolj instinktivni in primarni strah ega pred lastno minljivostjo.

Ta uvid je pomemben predvsem v luči širših družbenih sprememb in spolnih vlog v družbi, ter preobrazbe družbe iz dominantno patriarhalne nazaj v bolj enakopravno egalitarno družbo. Brez zavedanje teh dejavnikov in soočenj z globokimi notranji procesi preobrazb, kot sta »ego smrt« in preporod, bodo vsakršne družbene spremembe na nivoju odnosov, na neki točki skoraj zagotovo vodile v močan kontra-udarec s strani »eksistencialno« ogroženih moških in prisiljevanju žensk nazaj v bolj konservativne oblike družbene ureditve in odnosov. Takšnih primerov je bilo tudi v moderni zgodovini kar nekaj (npr. Iran in Afganistan).

Eksistencialni strahovi moških

Ker pa je dejstvo lastne minljivosti in strah pred smrtjo, značilen tako za moške kot za ženske in zaradi česar se morata oba spola vsak na svoj način obraniti pred njim (direktno in namenoma se namreč v času življenja soočijo z njim le redki posamezniki), je pomembno uvideti, da so tudi ženske kot odgovor na to dejstvo, s svojimi lastnimi mehanizmi obrambe, ujete v ta začarani krog, kjer same prispevajo k obrambi obstoječih struktur dominantno-patriarhalnega družbenega ustroja.

Moški ego se pred dejstvom minljivosti in ranljivosti, ki ga to spoznanje prinaša, pogosto zateka v agresijo ter potrebo po stalnem zavestnem ali nezavestnem nadzoru tako sebe, kot vseh in vsega v svoji okolici.

V samem temelju našega jaza oz. ega, tako pri moških kot pri ženskah stoji, kot smo že uvideli globok eksistencialen strah pred lastno minljivostjo, smrtjo, nebivanjem, ničem v praznini neskončnosti, ki se kot tak v vsej celoti razkrije predvsem v intrapsihičnem procesu “ego smrti.”

Kot smo opisali zgoraj, se praviloma pri moškem spolu (ne pa izključujoče le pri njem!) pred zavedanje minljivosti, smrti in nebivanjem, razvijejo kompenzatorno obrambni mehanizmi, ki v skrajnosti vodijo v narcisizem, samopomembnost, občutenje večvrednosti in superiornosti ter željo po občudovanju, vplivu, moči in nadvladi nad drugimi.

Kadar ta obrambni »projekt« teče uspešno, človek razvije močan občutek jaza (ega), ki uspešno potlači zavedanje lastne minljivosti in impotentnosti naproti smrti, ki se kot rečeno prebije v zavest praviloma le tik pred samo smrtjo, ko tak človek spozna praznino svojega napuha.

Tipičen primer z zadnjih desetletjih sta milijarder in ustanovitelj korporacije Apple Steve Jobs in nekdanji venezuelski predsednik Hugo Chavez. Njune zadnje besede pred smrtjo oz. ob spoznanju neozdravljive bolezni, izražajo globino njune stiske navkljub vsemu bogastvu in moči, ki sta si jo v življenju pridobila.

Eksistencialni strahovi žensk

Pri ženskah pa se z nekaterimi izjemami, obrambni mehanizmi pred občutkom lastne minljivosti, izrazijo kot odgovor na moške obrambne mehanizme oz. nastanejo praviloma sekundarno. Ker so obrambni mehanizmi »moči« in »vpliva,« zaradi družbeno zgodovinskih in delno tudi bioloških dejavnikov zavzeli moški, so se ženske v večini primerov (nekatere kljub temu prevzamejo “moški ego” in z njim povezane obrambe), prilagodile tako, da so posvojile sekundarne obrambne mehanizme.

Prizor iz Ars Moriendi, srednjeveške krščanske knjige mrtvih, ki nakazuje na izgubo mladosti in nakazuje na končno usodo minljivosti.

Kar pomeni, da so zaščito pred inherentnim zavedanjem lastne minljivosti, ki se na zavestni ravni manifestira predvsem kot splošen občutek ranljivosti, pričele iskati v zaščiti moških in njihovi navidezni moči, pri čemer so uporabile mehanizme, ki so jim pri tem na voljo – predvsem mladost, lepoto, seksualnost in reproduktivne zmožnosti.

Pri tem je izredno pomembno poudariti, da pri tej dinamiki ne gre za inherentno biološko danost, kjer večji in močnejši moški, ščiti manjšo in ranljivejšo žensko, katere njena lastna biologija domnevno sili v iskanje najmočnejšega zaščitnika in oskrbovalca. Ta teorija v katero nas skušajo prepričati številni evolucijski psihologi, temelji na spregledanem dejstvu, da je moderna »nuklearna« družina – majhna, izolirana in vase zagledana celica, ki jo sestavljata mož, žena in otroci – izredno nov pojav v zgodovini človeštva. Veliko večino naše zgodovine smo namreč preživeli v velikih plemenskih skupnostih, kjer je za varnost in oskrbo vsakega posameznika skrbelo celotno pleme in je bila v tej luči še najbolj podobna sodobnim socialnim državam. Današnja odnosna psihologija moških in žensk ni torej toliko temeljna biološka danost, kot je predvsem psihološka prilagoditev na novo nastale družbene okoliščine (več o tem je moč najti v izredno zanimiv knjigi »Seks ob zori« avtorjev Cacilde Jethá in Christopherja Ryana).

V tej luči je razvidno, da ženske k nadaljevanju dominantno-patriarhalne družbene ureditve prispevajo tudi ali predvsem tako, da kot odrasle ženske za svoje partnerje iščejo praviloma dominantne in narcistične moške (kakršni so bili njihovi očetje), ki so zaradi svoje vzvišenosti, arogantnosti in navidezne samozavesti zanje pogosto izredno privlačni. Ko si s takšnimi moškimi ustvarijo družine, praviloma po istem principu kot so bile vzgojene same, vzgojijo novo generacijo pogosto psihično podrejenih hčerk in arogantnih sinov, kar sklene ta začarani krog generacijskega razvoja.

V jeziku psihodinamske psihoterapije, bi lahko rekli, da na biografskem nivoju nezavednega, moderna družba vzgaja ženske v primarno histrionično obliko osebnostne organizacije, moške pa v narcisistično obliko, pri čemer zaradi nezavednih vzgibov oba stremita primarno en k drugemu in tako ohranjata temeljne dominantno-patriarhalne družbene ureditve.

Posledice izgube eksistencialnih obrambnih mehanizmov

Umetnik se je poigral tako, da je ogledalo/odsev lahko vidno tudi kot lobanja, kar nakazuje na nezmožnost trajnega ohranjanja atributov lepote in mladosti, kot obrambnih mehanizmov naproti dejstvu minljivosti.

Ker je moške obrambne mehanizme kot so moč, družbeni položaj in nadzor, ter materialno bogastvo, moč graditi in ohranjati skozi vse življenje, je verjetnost, da bo tako grajen ego postal zelo močan in posledično ne bo toliko izpostavljen vdoru sil iz nezavednega, ki grozijo, da ga bodo preplavile z zavedanjem lastne minljivosti.

Zaradi tega je vsaj na zunaj pogosto videti, da je moški »skala« in je zmožen bolj uspešno odbiti udarce, ki mu jih namenja življenje. Pri ohranjanju eksistencialno obrambnih mehanizmov, pa mu je v pomoč tudi dejstvo, da mu v dominantni patriarhalni družbi le ta odseva pravilnost njegovih obramb, hkrati pa mu bogastvo in vpliv, ki si ga skozi njih pridobi vedno lahko omogočita tudi pridobitev mlajše partnerke, ki je v dominantno-patriarhalnem sistemu pogosto pripravljena zamenjati svojo mladost in lepoto, za oskrbo močnejšega in premožnejšega moškega.

Ker je pri ženskah obrambni mehanizem lepote, seksualnosti in reproduktivne zmožnosti bolj biološke narave in z leti bolj izgublja na svoji vrednosti, posledično izgubljajo na moči tudi sami temelji tega obrambnega mehanizma, ki so se oblikovali tako, da povprečna ženska potrebuje pritegniti »zaščito« močnega moškega, ki jo bo varoval – primarno nad ogrožajočimi elementi v okolju, bolj realno gledano pa nad dejstvom lastne minljivosti.

Ker so moški v dominantno-patriarhalni ureditvi pogosto nagnjeni k vzpostavljanju vezi z mladimi ženskami, pri čemer pogosto zapustijo svoje starejše partnerke, je strah pred zapustitvijo za partnerke dodatno pereč in verjetno predstavlja enega temeljnih vzrokov, da ženske naproti moškim doživljajo večjo stisko ob zavedanju, da bi v starosti lahko ostale same.

Alternativni pristopi iskanja eksistencialne varnosti

Tu je pomembno poudariti, da lahko ob izgubi teh sekundarnih obramb in moške naklonjenosti, ženske prevzamejo moške eksistencialno obrambne mehanizme, kot so izgradnja vpliva, moči, bogastva oz. se usmerijo primarno v delo ali izgradnjo družbeno pomembne vloge.

Ženska v procesu notranje preobrazbe pride v stik z inherentnim občutkom notranje vrednosti, ki ni omejeno na zunanje atribute.

Takšno strategijo priporočajo tudi številni psihoterapevti, kjer histrionično strukturirane kliente, ki so nagnjeni k temu, da gradijo svojo samozavest predvsem na mladosti in lepoti spodbujajo, da razvijejo še druge atribute notranje samozavesti, ki jih staranje ne bo ogrožalo.

Včasih pa se zgodi tudi to, da poleg dela, izgradnje družbeno pomembne vloge ali celo namesto teh projektov, matere pričnejo iskati občutke varnosti v svojih sinovih, ki si jih podredijo in nato oblikujejo do te mere, da jih le ti ne zmorejo nikoli zapustiti. Pri tem je sicer na račun svobodnega življenja njihovih potomcev, ohranjen obrambni mehanizem, ki jih brani pred eksistencialnim strahom končne minljivosti, saj bo zdaj zanje vse do konca njihovih dni na voljo nekdo, ki jih bo varoval in skrbel zanje.

Pri vsem tem ni zanemarljivo izpostaviti, da gre tako pri obrambnih mehanizmih moških kot tudi žensk za iluzijo varnosti. Nihče izmed nas se ne more izogniti staranju, bolezni in končni smrti. Kakršnakoli zaščita je lahko v najboljšem primeru le začasna ter praviloma le navidezna. Ne fizična moč, ne družbeni položaj, ne obsežno premoženje, ne lepota, ne potomstvo, nas namreč ne morejo obraniti pred temi temeljnimi dejstvi življenja.

Le kadar smo se pripravljeni soočiti z lastno minljivostjo in jo v globoki psihospiritualni izkušnji preseči, lahko rečemo, da šele končno zaživimo v celoti avtentično, z resnično tudi v celoti avtentičnimi odnosi.

»Smrt ega« dominantnega-patriarhata

Če povzamemo naša spoznanja, lahko v luči teh uvidov dojamemo, da temelje moderne dominantno-patriarhalne družbene ureditve, sestavljata med seboj prepletena kombinacija moškega in ženskega dominantno-patriarhalnega ega, ki v svoji globinah nosita eksistencialen strah pred lastno minljivostjo.

Umetniški pogled na duha ayahuasce, enega izmed aspektov Velike Matere Boginje, kot se pogosto razkriva v šamanskih izkušnjah južnoameriškega šamanizma.

Kot smo videli, se zavedanja te resničnosti moški ego brani predvsem z izkoriščanjem svoje fizične premoči in nadvlade nad vsem in vsemi, ženski ego pa v iskanju varnosti pri moških, oziroma izkoriščanju ali “izposoji” moških obrambnih mehanizmov.

Takšna ureditev pa navkljub navideznemu odporu temeljno podpirajo tudi ženske, saj vzgojene v okolju moderne družine, kjer si dominantni, narcistični oče, s svojo osebnostjo podredi ženo in otroke, ter pri tem nezavedno vzgoji novo generacijo hčerk, ki si kot odrasle ženske, za partnerje in očete svojih otrok nato pogosto izberejo podobno narcisistične, dominantne in navidez samozavestne moške, pri katerih so eksistencialno mehanizmi dobro utrjeni in imajo torej dobro razvit dominantno-patriarhalni ego. Ego, ki si ga v temelju ženska želi in ob katerem se počuti varno, saj vsakršna pretirana ranljivost ali odprtost moškega ega s tega vidika ni le neprivlačna, temveč pogosto zasmehovana, saj hitro sproži v ženski praviloma njen lastni eksistencialni strah (za več o tem zanimivem fenomenu glej knjigo “Daring Greatly,” avtorice Brene Brown).

Ta strah in potreba žensk po varnosti, zagotavljata, da bo moški dominantno-patriarhalni ego navkljub feminističnim idealom po spremembah in enakopravnosti, še vedno privlačna lastnost večine moških.

“Prosimo jih naj bodo ranljivi, rotimo jih naj nas spustijo notri in podelijo z nami svoje strahove, toda v resnici večina žensk tega ni zmožna prebaviti. Kadar se zgodijo ti resnično ranljivi trenutki pri moških, se nas večina obrne stran v strahu, ki se manifestira vse od razočaranja do gnusa. In moški to vedo in v naših očeh lahko vidijo kaj razmišljamo; “Daj no, spravi se k sebi. Bodi moški!” Moški vedo kaj ženske v resnici želijo. Želijo si, da se (le) pretvarjamo, da smo ranljivi. In zelo dobri postanemo v tem pretvarjanju.”
–Brene Brown, Daring Greatly

A kot rečeno, je ta moška »skala,« obstojna le na račun konstantnega nadzora in ideologije premoči nad drugimi, pogosto nad člani lastne družine in širše okolice . Če se moški odreče svojemu dominantno-patriarhalnemu egu, se s tem odreče svojim obrambam, kar ga nujno vodi v notranje soočenje z lastno minljivostjo ter višjim kreativnim principom ženskega aspekta stvarstva – Boginjo v njeni temni in svetli obliki.

Risba Sherane Harriette Frances iz knjige Drawing it out. Na sliki avtorica, po koncu v LSD izkušnji doživete “ego-smrti” in “vstajenja.” V ozadju slika neskočnega sonca, medtem ko ji okrog glave lebdijo bele golobice, simboli duhovnega prerojenja.

Ta proces je inherentno zdravilen, vendar zahteva tudi žrtvovanje s strani žensk. Za celotno obdarovanje s strani boginje, je namreč potrebno tudi žrtvovanje pri katerem se ženske odrečejo iskanju varnosti in izposojene moči v zavetju moških in jim tako dovolijo, da tudi oni postanejo ranljivi.

Ženska, ki takšnemu moškemu v tem procesu sledi ali pa ga pri tem celo vodi, se tako tudi sama obrne navznoter in v soočenju z lastnim procesom »ego smrti« in vstajenja pridobi novo opolnomočenje, ter ne le novo celovitejšo žensko identiteto in povezavo z Boginjo, temveč tudi identiteto, ki daleč presega delitev spolov in identifikacije s telesom in je v samem bistvu identiteta inherentno neumrljive, kozmične zavesti, ki prebiva v njej.

Tako prerojene ženske bi bile zmožne stati same zase, v svoji moči in popolni ženskosti, brez potrebe, da sklepajo odnose z drugimi na podlagi strahu in varnosti, ki jim jo drugi lahko ponudi. Živele bi v vsej svoji celovitosti, saj bi moč in varnost črpale iz svojih lastnih globin. Le v tem čutenju, bi bile zmožne sklepati resnično svobodna razmerja na podlagi globokih duhovnih in čustvenih dopolnitev, s sočlovekom, moškega ali ženskega spola.

Moški, pa bi v tem osebnem procesu transformacije “ega smrti” in v spoznanju novega jaza uvideli, da ni več potrebe, da so konstantno na preži, da vseskozi tekmujejo en z drugim, ter da bolj ali manj zavedno, vseskozi skušajo nadzorovati ali podrediti vse okoli sebe. In da tudi prebujene ženske ne potrebujejo več iskanja varnosti pod njihovem okriljem in posledično ne zahtevajo od njih, da še naprej ohranjajo ta trdni dominantno-patriarhalni ego.

Te stare globoko zakoreninjene vzorce, bi v luči nove identitete uvideli kot otroške ostanke starega ega, ki je živel v trajnem globokem strahu pred zavedanjem lastne minljivosti. V novi kozmični identiteti in spoznanju najgloblje narave svoje biti, bi moški izpustili nadzor in se sproščeno, ljubeznivo in dobrohotno dotikali vsega življenja, svojih bratov moških, sester žensk, vseh otrok in preostalega življenja.

Zato je takšna globoka, osebna temeljna psihospiritualna preobrazba nujno potrebna, za vsakršno temeljno spremembo družbene ureditve. V nasprotnem primeru bodo nezavedne sile, ki nam vladajo in so pripeljale do dominantno-patriarhalne družbene ureditve, v obliki kot jo poznamo danes, v novih in novih transmutacijah vedno znova našle svojo pot na površje in tako zastrupljale našo družbo in medosebni vezi.

 Objavljeno na Markovide.com (2017).  Fotografije delno iz arhiva Stanislava Grofa. Hvala Dragu Šantelj za nasvete in predloge ob sestavi članka.